Pass auf, Passau!

---

Pa sem spet v Nemčiji, že tretjič letos. Ljudje se mi smejijo, češ, kaj pa je v tej državi še kaj drugega videti kot Berlin, a se jim samo zvito nasmehnem. Marsikaj, marsikaj. Morda pa je bolje, če ostanejo tako prepričani.
Kakor koli že, let z Brnika ob 6.50 zjutraj nikoli ni zabaven in niti tokrat ni bil. Predvsem zato, ker so ga prestavili oz. združili skupaj z letom za Barcelono, tako da je bila zmeda potnikov - sploh katarske rokometne ekipe - popolna. Ko smo končno krenili in se čez urico znašli v deževnem glavnem mestu Bavarske s 15 stopinjami, je bilo jasno, da sva za vlak do glavne železniške postaje, kjer naju je čakal nov vlak, absolutno prepozni. Še bolj, ko sva na prtljago čakali kakšnih 20 minut. A optimizem umira zadnji, zato sva kljub temu ujagali taksi, da mi nama morda le uspelo. No, ni nama. Sva pa uspeli zapraviti 65 evrov za polurno vožnjo do tja.
Na srečo je Duetsche Bahn, kot sem na teh straneh že mnogokrat omenila, čudovito fleksibilen, tako da sploh ni bilo težav z vozovnicami; šli sva pač na naslednji vlak, ki je bil čez slabo urico.
Tokrat sem dobila privilegij prvega razreda. V tem regionalnem vlaku to pomeni samo poseben odelek (ne vagon) s par sedeži, ki imajo nekaj več prostora za noge, to je pa tudi vse. Ampak glede na to, da sva polovico idiličnega razgleda na bavarsko podeželje prespali (dežju smo tako ušli), kaj več tudi nisva potrebovali.
In nato čez dve urici Passau! Za začetek so nama prihod polepšale Kanadčanke (mati in dve hčeri), ki so bile jako začudene, da "v Jugoslaviji" govorimo in nemško in angleško. Seveda so bili na tipičnem izletu Pariz - Amsterdam - Munchen - Salzburg (in sva jih totalno šokirali, da obstajajo dobre železniške povezave z Ljubljano), ampak tako pač je, jaz sem jih že navajena, moja sopotnica pa skorajda ni mogla preboleti njihove miselnosti, ki je še vedno za železno zaveso ....
Na postaji nama je, ko sva sukali najin program sem ter tja in skušali ugotoviti lokacijo hotela, na pomoč priskočil nek Iračan. Pokazal nama je smer hotela, a za vsak slučaj sva se ustavili še v turističnem biroju čez cesto. Kakšno lepo mestece je tale Passau! Povsem speglan, butičen, posesan! Že na poti do hotela, ki je bil kakšnih 5-10 minut hoda od tam, nama je to postalo jasno.
V hoteu najini sobi še nista bili pripravljeni, zato nisva zgubljali časa, ampak sva butnili prtljago v za to odrejeno sobo, nato pa na špancir po petkovem popoldnevu. Sonce je nažigalo in ljudi, predvsem turistov, se je kar trlo. Bolj ali manj je Passau, mesto treh rek (Donava, In in Ilz - upam, da se v slovenščini tako reče), spremenjen v pešcone, kar je mega. Raziskovali sva ulice in uličice, ki jih je tu res precej, vse so tlakovane, povsod mrgoli raznih ateljejev, rokodelskih prodajaln, butikov, naleteli sva na Marmeladenhaus (in degustacijo, seveda) ... skratka, očitno se tu stikajo ne le reke, ampak tudi cel kup nekih mojstrov ročnih spretnosti. Povsod visijo razne homemade zadeve, od žajf do bizarnih posod za zalivanje rož, slik, porcelana ... Ni da ni!
In potem je tu njihov famozni naglas. Moja sopotnica me je že opozorila, da bo tole podobno drvarnici, ampak nisem verjela, dokler nisem slišala sama. Najprej se mi je zdelo, da so vsi priseljenci in da pač govorijo neko svojo nemščino, ampak potem mi je kapnilo, da je to pač to. Grozljivo je, na nek smešen način. Zveni tako zahojeno, da je joj, ampak obenem prav simpatično, tako da je to še dodatno prispevalo k najini zabavi.
Nazaj v hotelu sva se počasi dobili z najino kompanijo, potem pa smo ponovno krenili po mestu. Nekaj sva že videli, veliko pa ne, predvsem pa smo zvedeli veliko o zgodovini samega mesteca, ki je izjemno bogata - ampak o tem več na Wikipediji . Šli smo v famozno katedralo, si ogledali bojda najlepšo lekarno v Nemčiji (tako so odločili nedavno na internetu), zvedeli to in ono zabavno zanimivost, nato pa se podali na ladjico. V totalnem soncu sem si privoščila en radler, medtem ko smo se - tako kot številne druge ladjice - vozakali gor in dol po vseh rečnih progah. Nič posebenga, razen da smo videli lično postrojene hišice še s te perspektive, sicer pa po mojem mnenju ne ravno nujna stvar za občutje tega mesta. Ampak je bila pa dobra priložnost za pogovor.
Ponovno na trdnih tleh smo se podali še malo naokoli. Šli smo v atrij mestne hiše, potem pa po "umetniških" ulicah. Štos Passaua je, kot sem že omenila, da je izjemno artistično bogat, in prav nocoj je potekal letni Kunst Nacht oz. noč umetnikov. Kar pomeni, da so vse galerije, muzeju, trgovinice, prodajalne, ateljeji in podobni prostori odprti vso noč, dogaja se strašno veliko zadev, od koncertov do tanga na prostem do ... skratka, obeti so bili več kot odlični!
A nas je pred tem čakala še večerja. Ta je bila v enem izmed hotelov, ki gleda na Donavo, zato je bila sladkorna kar potencialna grožnja. Za predjed so nam postregli tipične bavarske zadeve, kot so bile klobasice, pršut, šunke in drugi suhomesnati izdelki na sto in en način. Glavna jed je bila po izbiri, sladica pa spet menda nekaj tipičnega, jabolčni štrudl s smetano. Vmes se je že dodobra zvečerilo, ker je bila postrežba bolj v stilu slow fooda (kar je spet dalo dobro priložnost za pogovore), in s kančkom groze smo opazili, da ljudje na ulici hodijo naokoli z dežniki. Hm. Kako se je dež lahko prikradel na tisto popolnoma deviško modro nebo? Ni nam bilo jasno, ampak dejansko se je precej shladilo in pomokrilo. Ko smo sicer na pot krenili mi, je dež že skorajda ponehal, hlad pa ne. Zato so naši načrti za Kunst Nacht nekoliko (dobesedno) padli v vodo. Vseeno smo se še sprehodili po nočnih passauških ulicah in občutili ta vetrc umetniškega duha, nato pa - vsaj jaz - utrujeni, a z novimi lepimi vtisi popadali v postelje.

---

Photos

1st class
Travel in style ...

Na lepi modri Donavi
... s kristalno barko ...