Wo ist mein handy?*

---

Zadnja dva dneva bi prav za prav morala biti predzadnja, ampak so se stvari tako zasukale, da sem šla domov že v petek in ne v soboto. Ampak smo šele pri četrtku.
Ta dan je bil večinoma posvečen naši petkovi akciji. Dopoldne smo sicer še imeli predstavitve različnih evropskih okoljskih kampanj (folk iz VB, Nemčije in JAR je predstavljal kampanje Power Shift, Push Europe, Hot Times itd.), po kosilu pa je sledilo delo. No, ne ravno takoj, kajti Max je iskal prostovoljca, ki bi v trgovino vrnil prejšnji dan sposojeni nakupovalni voziček. Napaka: za nalogo sta se namreč takoj javili (poleg mene in Poljakinje Gosie) še Henar in Helena, in tako ni trajalo dolgo, da je voziček postal dirkajoče prevozno sredstvo. Naj ponovim, da je Jugendakademie na vrhu griča, tako da je bil recept za katastrofo na dlani. Popokali smo še Julietto in odvozakali do trgovine. Kakšen špas! Ti dve Katalonki sta utrgani (v dobrem smislu)! Vijugali smo po klancih in se zaletavali v robnike in se upirali invazijam smeha.
Seveda je naša pot do trgovine trajala petkrat dlje, kot bi morala, še dodatno pa smo se zadržali na bližnjem otroškem igrišču (kjer v vseh teh dneh nisem videla nikogar – prav za prav sem na ulicah do zdaj videla kakšne tri ljudi). Tam imajo namreč nek super ringlšpil iz gum … ki z nekoliko španske/katalonske krvi postanejo konji …
V hostel smo se vrnile s 40-minutno zamudo, kar se je izkazalo za dobro potezo, ker se je program nadaljeval prav tisto minuto. V naslednjih nekaj urah smo se najprej odločili za akcijo, nato pa jo začeli graditi oz. izdelovati. Družno smo se odločili takole: pred hotelom Maritim bomo izvedli ulično rajanje, razlog pa bo odločitev EU, da se na decembrskih pogajanjih v Durbanu zavzame za 40-odstotno znižanje ogljičnih emisij. Toliko namreč zahteva Bund Jugend oz. Friends of the Earth, EU pa je trenutno naštelana na 20%, kar je zanje premalo; če ostanemo na tej številki, bomo morali po 2020 mnogo bolj vlagati, da dosežemo 80-95% znižanje emisij do leta 2050. Kakor koli, da bi EU to dejansko sprejela, je bolj malo možnosti, zato je bil žur mišljen ironično – pa tudi napol optimistično, češ, sprejmite že to prokleto odločitev, da bomo lahko čez pol leta vsi dejansko takole rajali.
Vsak je dobil svojo zadolžitev: nekateri so izdelovali plakat, drugi so šli v trgovino (seveda je bila med njimi spet Helena), tretji so pripravljali govore, nekateri (oz. jaz in Aleksa) pa smo pisali sporočilo za javnost o dogodku (HA-HA-HA). Vmes je bila seveda še večerja, ki je bila za moje pojme spet odlična (za Henar pa prvič – imeli sva težko debato, ali smo jedli dobro ali ne), potem pa spet delo. Dokončala sem okoli pol polnoči, ko sem bila že neznansko utrujena – a je žal prišlo vmes tisto, kar pride najbrž vedno: Balkanžur! V seminarski sobi, kjer so izdelovali kartonasto torto, se je namreč odvila spontana zabava z glasbo z laptopov, in ker sem ga imela ravno pri roki, sem prispevala svoj delež: Shantel, Milan Stanković, Kiril, Balkan Beat Box. Požela sem instantno navdušenje med Katalonkama, Turkinjo, Bolgarko, Italijanko in celo eno Nemko (in celo Norvežan mi je dejal, da bi se na tale Balkantemperament kar hitro lahko navadil), tako da smo večer zaključili popolnoma v stilu.
Današnji dan se je začel po ustaljenem redu, le da sem morala red narediti še s prtljago – spakirati. Včeraj sem se namreč odločila, da grem domov že danes, ker je povezava precej, precej boljša. Dobila sem neko Mitfahrgelegenheit povezavo iz Munchna, zato sem se odločila, da popoldne sedem na vlak od tu in se tam dobim z drugim prevozom. To je pomenilo, da sem sicer šla z ostalimi na metro in potem do Robert Schuman trga ter ostala z njimi slabo urico, da smo razobesili vse plakate, razrezali „40-odstotno torto“ in napihnili vse balone. Potem pa sem se poslovila od vseh (group hug!), naštimala Henar, da je šla z menoj do Hauptbahnhof (ker je imela karto za 5 ljudi, torej mi ni bilo treba plačevati za tistih 10 minut vožnje) in se izljubila še z njo.
Sklepna misel? Seminar je bil super! Okej, seveda ni bilo vse popolno, sploh kar se tiče predavanj oz. njihove organizacije, ampak hej, naučila sem se mnogo, predvsem pa sem spoznala nekaj enkratnih ljudi. Ljudi, ki imajo izjemno plemenite in dobronamerne ambicije, a včasih zaradi slepe vere v svoj prav ne vidijo slabosti svojih „rešitev“, pa vendar so nujen del civilne družbe. To pa je že kar dober približek dopustu, kajne?
Na Hauptbahnhof sem seveda vzela še en falafel to go, potem pa odmarširala do perona 3. Že takoj mi je bilo jasno, da nekaj ne štima, in res so kmalu objavili novico: vlak ima cca 70 minut zamude zaradi tehničnih težav. Hmmmm. Zelo nekul, saj je to pomenilo, da ne bom ujela povezave v Mannheimu in da ne bom v Munchnu ob 18.30, kot bi morala. Malce sem se popraskala po glavi in na robu živčnobe pogledala naokoli po svojih sotrpinih in ugotovila, da se jih nekaj drenja pred kučico DB, kjer prijazni možakar ureja nadaljnje povezave. Kopirala sem jih in se v vrsto postavila še jaz. Prijazni mož mi je brez težav našel novo povezavo, sicer prek Stuttgarta, z odhodom ob 13.37 in prihodom 19.14. Tudi super!
Sedla sem torej na peron in se zaklepetala s svojima sosedoma: Nemcem iz Bruehla in Poljakinjo, ki je v Bonnu pet let, poročena pa je z Nemcem, ki sicer dela v Bruslju in prihaja iz Stuttgarta, zato je namenjena tja. Najino klepetanje je kar trajalo in trajalo („O, Ljubljana! Nisem še bila, ampak si blazno želim priti! Baje je fenomenalno!“) in tako sva se zapričali še na vlaku, ko je ta končno prišel, naslednje tri ure do njene končne destinacije. Povedala mi je, da jo je navdušil slovenski oktet Šaleški fantje iz Velenja (pa to ni res), da je njen mož pravnik za neko EU organizacijo in da se naslednji mesec selita za tri leta v Bruselj, kjer so mu podaljšali pogodbo, da sta se poročila pred 4 meseci, da sta skupaj tri leta, da potujeta kot norca (vsaj po EU), in da ji je ime Agnieszka. Vmes mi je pokazala še album, ki ga je izdelala za svojega moža, o njuni skupni poti. Res ganljivo. Vmes sva spili eno kavo, najprej na njen račun, potem pa sem se izprsila še jaz in sem častila radler. Očitno je res poletje tu!
V Stuttgartu, kamor smo prispeli z 10-minutno zamudo, sem zdirjala na dodeljeni peron. Na srečo je tudi naslednji vlak zamujal, tako da sva na peron prisopihala istočasno. Zlezla sem takoj v prvi vagon in sedla zraven simpatičnega gospodiča, s katerim sva se zapletla v pogovor (kakopak). Povedal mi je, da je iz Ulma, ampak nekaj mi ni dalo miru v njegovem govoru, zelo nenavadno je izgovarjal črko r, sicer pa govoril popolno nemško. Še enkrat sem si ga drznila vprašati, ali je res iz Ulma, in takrat je dodal vrstico, da sicer živi in dela tam, ampak da je originalno Irec. In takrat je Iva prešaltala na svoj fake Canadian accent and hell broke loose … Skorajda sva tekmovala, kdo bo več povedal: v urici vožnje, ki jo John sicer opravi vsak dan (dela namreč za Bosch), sva obdelala vse o irščini, utopičnosti EU, kolapsih nacionalnih gospodarstev, nadutih Francozih (my favorite), slabem stanju novinarskega ceha in ob tem, jasna stvar, oba (!) zmetala v pogovor čim več besed na F.
To je to, zaradi česar obožujem potovanja z vlakom: ker je ne le fantastičen razgled zunaj vlaka, ampak se fenomenalna vsebina skriva tudi znotraj. Takšna srečanja, čeprav bežna, so zame esencialni gradniki sreče in medkulturnega razumevanja in enostavno dajo več, kot bi kadar koli lahko dale knjige ali avdio-vizualen material.
Po tej kratki katarzi sem bila že praktično v Munchnu, kjer sem usput pobasala še fantastične soši rolice, potem pa sem se takoj zunaj dobila s svojim Mitfahrgelegenheit prevozom – z g. Ratkom, ki je bil namenjen v Reko. Že je čakal zunaj, skupaj z Nemci Štefanom, Johano in sinom Davidom. Te trije so se davi odločili, da se spontano odpravijo nekam na hrvaško riviero in Ratko je bil idealen voznik, saj v Novem Vinodolskem (ali kje že) menda oddaja počitniško hišo. Nato se nam je pridružil še študent Blaž, ki je zaključil polletno prakso v Munchnu, in ponovna zabavna pot domov se je začela.
Imeli smo se super in zdaj, dobre štiri ure kasneje, sem spet doma. In vse je isto, kot je bilo včeraj … navzven.

*eden od udarnejših sloganov našega seminarja

---

Photos

Einkaufen party
Two Catalanas and a trolley equals a disaster ...

Einkaufen party
Seriously, don't try this at home!

Almost home
Somewhere in Germany