And just like that I was In Love ...

---

Clocktower je odpel melodijo in oznanil 13. uro. Par minut kasneje smo nasledili izkrcane potnike in zasedli njihova mesta v obratni smeri, torej s Penanga na celino. Vkopala sem se na rep trajekta, cuzala svojo air lychee in zaklenila svoj pogled na obris Georgetowna, zlasti na QE2.
Kako lahko eno samo tako bezno nakljucje, kot je bil marcevski zur, rodi nekaj tako grandizonega, kot sta bila zadnja dva tedna? Nameravala sem ostati kaksnih pet dni, potem sedem, nato sem nehala z iskanjem za lase privlecenih argumentov, zakaj naj se skidam se kam drugam. Penang je enostavno fantasticen pa pika.
Upala sem, da lahko s pogledom ostanem tam se sama. Ni delovalo. Cez dobre pol ure sem tako ze sedela v KTM cakalnici in poslusala oznanila o vlaku v BKK. Hecno; spet sem bila v popotniskem sedlu, na poti v se eno enako fascinantno lokacijo JV Azije, pa sem bila videti kot petletnica, ko dojame, da Bozicek dejansko ne obstaja. Se dobro, da potujem sama, ker bi bilo moje razpolozenje katastrofalna druzba.
Tako nisem mogla skriti solz, ko sta me na vlaku ogovorila moja soseda, Singapurka in lokalni Kitajec. A sta razumela in po krajsem umiku v cmeravo zasebnost sem se ze smejala z njima in razpravljala o vsem zivem. Seveda, drugace ne more biti: zapuscam veliko, a se vec jemljem s seboj, in tega mi nihce ne more vzeti. In kaj vse me se caka na tej poti ...
In me tudi je! Kot vedno do zdaj se je vlak izkazal za neprekosljiv nacin prevoza. Minute so minevale, mimo nas pa so skozi okno izjmeno spedenanega (ceprav tajskega!) vlaka hitele podobe rizevih polj (Kedah je t.i. ricebowl of Malaysia), govedi, kampungov in spektakularne pokrajine z ogromnimi apnencastimi osamelci. In sopotniki; pogovori so se vecinoma vrteli o hrani, o razlikah in podobnostih med posameznimi kuhinjami. Nebesa. Stos je v tem, da je med razlicnimi kulturami toliko razlik, da lahko samo o vrstah nudlov razpravljamo par sto kilometrov.
Poleg omenjenih sem si v druzbico nagrabila se laosko muslimanko, prizenjeno v Penang, in spansko Anglezinjo Diano, ki zadnji dve leti poucuje v BKK in je v CS IN Mun je eden njenih blizjih prijateljev. Svet je res majhen. In naslednji moment? Laozanka mi/nam kaze cel porocni album, v katerem je dokumentirana vsa porocna ceremonija, pa tudi slike tipicne laoske poroke (brez pokrivala). S skupnimi mocmi in z mojim slovarjem (in predvsem Dianinim znanjem tajscine) nam je uspelo razvozlati stevilne sorodstvene vesi, ozadje obicajev in kako cudna so pota gospodova / Alhova / Budina.
Padang Besar: meja. Proceuda kot procedura, zapravila sem se zadnje ringgite za nasi goreng in pozdravljena Tajska. Ze na prvi pogled (sploh pa zjutraj) je bilo ocitno, da med Malezijo in Tajsko ni razlika samo v casovnem pasu, ampak tudi drugje. Povezana drevesa, obcutno vec smeti, tovornjaki z ananasi, nerazumljivi napisi, kraljeva podoba vsepovsod - jap, definitivno Tajska.
Diana se je sporazumevala s sestro sprevodnika in ugotovila je, da sva namenjenih v isto smer, torej na Ramkhamhaeng. Sla sem dol z njo zato eno postajo pred Hualamphong in mislila sem, da loviva bus st. 113, kot mi je narocila Alexis, pa je Tajka mahala za taksijem. Super, bomo prisli se hitreje in ceneje, saj me ne bodo nategnili. Ko sva sedli v najeti avto, smo odbrzeli cilju naproti. Na koncu moja vodicka ni hotela nic denarja, a sem ji vseeno stisnila v roke 50B (1 evro) in vsi smo bili srecni.
In potem Alexis! Nisem imela tezav najti njene bajte, ker mi je sistem ulic v BKK dokaj jasen, tako da nisva zapravljali casa in se hitro podali naprej. Pot pod noge oz. hrano pod roke, saj sem na poti do pomola (ujagali sva recni taksi do centra) snedla banana raznjice s kokosovim karamelom, wotnon ocvrtek s klobasicami (upali sva, da je not skamp) in orange juice.
Ladjico sva zamenjali z MRT in izstopili v Sukhumvitu, da sva sli na kosilo na nudl juhco, v katero po zelji nameces vse zivo od sojinih kalckov do zrezanega bananinega cveta. Ta stant je bojda best in town, pove Alxis. Zraven je se en identicen stant z identicno ponudbo, ampak vedno sameva, pri tej teti pa sva imeli skorajda tezave s placom za sedet. "Ona je bila tu prva in je res najboljsa," mi zatrdi Alex.
Spet sva sedli na MRT in se zategnili do Chatuchak marketa, saj je bila vendar sobota! Obicna Chatuchak ludnica, od nekje je mimo mene priplaval japonski sgooooooj in takoj sem razumela, da so Japanci nad necem navduseni, z Alex sva si privoscili celo masazo (1 ura 250 b oz. 5 evrov) ... Potem pa sva se zvecer dobili z njenima prijateljica pri Victory monumentu (kjer je bila se ena soping ludnica). Hoteli smo iti v restavracijo In Love, ampak zacuda noben taksist ni vedel, kam nas mora peljati, tako da je slo rado sele v kaksno peto ali sesto.
In Love je res za zaljubit se: na vrhu restavracije, s spektakularnim pogledom na enega izmed mostov cez Mae Nam Chao Praya in z ladjicami, ki se prevazajo po recni avtocesti, ziva muzika ... In hrana, kot ponavadi super okusna, po zelo dostopnih cenah: za ledeni caj in 3 razlicne jedi + riz smo placale vsaka 180 b oz. 3,5 evra.
Odlicen zacetek. Se boljse nadaljevanje. Sledi hipni obisk Khao Sana (bizness bizness!) in spet Chatuchak, potem pa ... pakiranje in refleksija.

---