Zivljenje na nitki

---

Kaksno je zivljenje na nitki? Precej ... mega. Odvisno od niti, sicer.
Kakor koli ze, ob sestih so nas povem romanticno, kot se za okolico spodobi, zbudili petelini. Ce njihovo dretje ne bi bilo dovolj, se je za vsak slucaj zacel oglasati se papagaj v spodnjem nadstropju (nekaj je s Tajvanci in ptici ... povsod jih je polno, imajo jih ocitno blazno radi).
Z Nateom sva se zbudila prva in pred hiso "pozajtrkovala" tasty biscuits in Japanese style green tea sugar free iz sosednje stacunce. Ko sva se navelicala cakati smrcecega Josha, sva se odpravila spet tja kto vceraj, le malce dlje - do skladovja skal, imenovane Clock tower, kjer se baje res dobro pleza. Vmes sva pobrala se na obali prebivajocega Bryana in skupaj smo se odpravili do omenjene tocke. Zanimiva so ta poimenovanja, zraven so stene z imeni Music hall, Wedding day ...
Vmes je malce prsilo, kar je bilo kar prirocno, sicer bi bilo po moje res hudicevo vroce, vsaj vlazno je bilo ze tako.
Medtem ko sta Bryan in Nate zabijala kline in napeljevala vrvi, se je priklatil se Josh in cetverica je bila popolna. Vmes pa se je Nate spet spomnil, da bi lahko jaz tudi "plezala" dol po eni od pecin, da bi lahko malce pofotkala zadeve iz drugih zornih kotov. Hm ... V redu, pa dajmo. Plazila sem se najprej ob robu skal do Natea (privezana), ki me je odel v plezalno opremo. Nimam pojma, kako se ji rece po slovensko, ampak gre za neke hecne jermene okoli pasu in nog (to sem imela gor ze vceraj), potem pa se cel kup nekih strikov in karabinov in podobnih zadev, ki te ohranjajo varne.
In potem ... se vzvratno pomikas proti robu skale, z vrvjo v rokah in nogami cedalje bolj na robu, gledas v steno pred seboj in si lahko samo zamisljas, koliko metrov prepada je za teboj, in ... upas, da te ne bo pobralo od strahu. kajti mene je skoraj in morali smo ponoviti zacetek. Dejansko ne vem, kdaj me je bilo nazadnje tako strah v zivljenju. kar je precej smesno, ker res RES mi ni bilo kaj biti. Lani, ko sem se vsa vesela potapljala 18 metrov pod vodo v zabaceni Indiji, je bilo po moje 54x bolj nevarno (eksplozija pljuc ob nepravem in panicnem premikanju, halo?), tu pa ... Vse je stvar stanja duha. Tu si samo ti, strik, stena in soplezalec, ki mu moras absolutno zaupati. Zaupati njemu, opremi, steni in predvsem sebi. Na tem zadnjem mi je malce manjkalo na zacetku, ampak potem je slo. In sem se spustila dol, centimeter za centimetrom, seveda s primerno kolicino kricanja zraven, dokler nisem bingljala na striku kaksna dva metra pod vrhom in kaksnih deset metrov nad trdimi ravnimi skalami. Noro.
po fotoseansi sem se odpravila nazaj, sej sem imela opravke v Taipei. Pobrala sem svoje stvari v GH in se vmes se malo (po anglesko) pogovorila z Indonezijko. Stara je 30 let, locena, mati dveh otrok, delala pa je ze v Singapurju in se nekje drugje po Tajvanu, skratka, zgleda, kot da ima ze deset let delovnih izkusenj za sabo. Skorajda me ni hotela spustiti in tudi meni je bil pogovor super, a zal, ura je bila skorajda 11.30 in ob 13h sem morala biti v Tajpeju.
Zato sem odpesacila do glavne ulice in zacela stopati. Na bus ob tej uri, pa se nedelja je bila, ni bilo racunati, zato je bil stop pac edina realna moznost. Kaj kmalu mi je ustavil nek kitajski par, ki ni govoril besedice anglesko, jaz pa ne kitajsko, ampak smo se vseeno nekako dogovorili, da gremo v isto smer (itak pelje tja samo ena cesta), tako da hop in ze sem sedela na njihovih zadnjih zicih.
Z gestikulacijo, hipnim pogovorom z njuno hcerko po telefonu (dokler ni zmanjkalo signala) in zdravo pametjo sem postekala, da ne gresta vse do Tajpeja, ampak le do Keelunga. Kar sploh ni bil problem, ker od tam vozijo vlaki in busi non stop do mojega cilja. Skipala sta me torej pred zeleznisko postajo in zdrvela sem na vlak (ki ga tudi lahko placas z easy cardom, super), ki je tocno tisto minuto odpeljal proti Tajpeju. Naslednji bi bil sicer cez 20 minut, ampak vseeno.
Nato na MRT do postaje Ximen, kjer sem ze bila pred par dnevi, ampak je bilo tokrat soncno in poooooooooolno ljudi. Prisla sta Nino in Lily in sli smo najprej na eno tajpejsko bizarnost: na hot dog v obliki penisa! Seveda sem morala nujno poskusiti in kar malo sem se nacakala, tako popularna je ta zadeva. Nato pa naprej do restavracije Modern Toilet, kjer je vse v stilu WC-ja in kopalnice, jasna stvar tudi jedi. Zacelo se je prav na Tajvanu in se zdaj razpaslo se drugje, menda v Hong Kongu, morda celo v ZDA, ne vem, ampak sli smo v originalnega. Ker pa je bila guzva totalna, smo morali pocakati pol ure. Lily je pustila svojo telefonsko, da jo poklicejo nazaj, ko bo frej, vmes pa smo izkoristili za sprehod po obmocju. Spet polno trgovinic in prodajaln, imajo tudi ulico tatujev, kino ulico ... svega i svasta, ni da ni. Vmes smo naleteli se na eno znano pevko, ki je predstavljala svoj novi album in se slikarila s fani.
Potem pa Modern Toilet! Res huda ideja: jedi dobis servirane v mini wc-jih, banjah, umivalnikih ... zakon. In hrana je okusna! Sama sem narocila nek vege curry, zraven pa dobis se juho (ki jo popijejo na koncu), solato iz neke vrste kumaric, riz, zeleni caj in sladico: sladoled v obliki ... no, tistega, kar pac lahko pustis v WC-ju. Mega.
Sli smo se do nekega minimarketa (art) pred postajo MRT, potem pa do stavbe Taipei 101. Hoteli smo iti gor za super razgled. Do tja vodi pot skozi ultra fancy in nobel mall, kjer so same znamke, Prada, Luis Vutton, Fendi ... Zal ali pa na sreco (zadeva stane 400 dolarjev, ulala) je bila guzva nepopisna, zato smo se pobrali in se "sprehodili" po okolici, ki je bila nabutana s folkom. Lepa nedelja + rojstni dan bliznjega soping centra = recept za azijsko mravljisce. ampak ne glede na to, koliko je tu folka in kolikor se folk pritozuje nad tem, imam povsem drugacen obcutek kot v Indiji. Nihce ne bulji vate, pa ceprav je belcev RES izjemno malo, nihce te ne nadleguje z vprasanji o tvoji intimi, nihce te ne "slucajno" prijema za rit ... Vsekakor imam tole guzvo raje od indijske.
Poslovili smo se in sli vsak v svojo smer MRT-ja. jaz sem imela e kaksno uro casa, da se dobim z Nateom na Main stationu, zato sem zavila na jug v predel Shida, kjer je (neverjetno) tudi night market. In guzva. In ... stacuna pri stacuni in spet fascinacija nad ze tolikokrat videno sceno ... ampak ne morem si pomagati. Vsakic znova mi je novo in super.
Klical je Nate in zavihtela sem se na MRT. Od Main stationa sva sla na drugo linijo do koncne postaje Taipei ZOO, ki je povsem na jugu oz. jugovzhodu Tajpeja. Od tam sva sedla (bolj na slepo) na bus in (se bolj na slepo) izstopila par postaj kasneje. Iskala sva namrec stanovanje Adrian, blazno kulskega in akivnega CSerja, ki je organiziral vegan potluck. Prisli sta nama nasproti dve od udelezenk, Nateovi stari znanki, in skupaj smo odsli v 16. nadstropje ene od stolpnic. Tam pa spet obicno CS ludilo: ze precej folka in predvsem OGROMNO hrane: nachosi, neke soparjene palacinkice, malt pijaca, cokoladna pita, borovniceva pita, bananino-cokaladna pita, spageti s "sirovo" omako, kompot, fruit jelly ... vse vegansko in vse prevec odlicno in predvsem v prevelikih kolicinah, glede na vse, kar sem danes ze pojedla. In sploh, ker oba smrdeca in presvicana in zdrajsana nisva nic prinesla, prisla sva samo jest. Nic hudega, sva pa zato pomila posodo, in vse je bilo OK. Res cudovito in fantasticno in nikdar vec ne potujem brez CS, ker to je taka obogatitev potovanj, da ni za opisat. Spoznala sem cel kup novih ljudi, tudi eno MAlezijko, ki studira tu (menda imajo res dobro izobrazevanje) - in to celo mass communications, zato se jim je zdela moja sluzba oh in ah - pa da ne omenjam, da so imeli doma pri Adrianovih starsih masazni stol, ki je bil cesnja na vrhu smetane, pika na i, kakor koli zelite.
Ko so vsi odsli, sva sla se midva, tokrat z drugim busom do druge MRT postaje, pri cemer nama je pomagala ena od CSerk. In potem se voznik busa. Folk je tukaj res tako neverjetno prijazen in malodane bodo spustili vse iz rok, samo da ti lahko pomagajo.

---