Ekspedicija s tremi plezalnimi musketirji

---

Na svoj seznam norih stvari, ki sem jih kdaj pocela, lahko dodam vsaj se eno. Ampak najprej na zacetek.
Zjutraj je bilo koncno sonce! In tako ta pravo. z Nateom sva sla na zajtrk k stantu cez cesto, kjer delajo baje izjemno dobre dan bing palacinkice s slanino in sirom. In res so dobre. Sploh ce zraven narocis se lei cha.
Nate je sel v sluzbo, jaz pa z busekom do MRT postaje. Ker je bil lep soncen dan, sem ga izkoristila za krajse raziskovanje Danshui obale. Mestece namrec lezi ob zalivu oz. estuarju velike reke in je bilo vcasih pomembno portugalsko ... erm ... obrezje, recimo temu, zato je veliko ostankov iz teh casov. Pa tudi od prej, imajo takozvano old street, ki je danes vse prej kot old, saj so na njen razstresene povsem moderne stacunce z vsem mogocim. In za vogalom je bil tudi neke vrste market oz. obicno azijsko ludilo: ulica za ulico s stanti in trgovincami, pred katerimi se je trlo folka in kupovalo na veliko. Obozujemo to sceno. Sploh ker so povsod degustacije in preden se zaves, ze pijes ta in oni caj, zobas te in one ingverjeve produkte, okusas ocvrt sladki krompir ali se sladkas z zlimanimi arasidi in semeni.
Nato sem sla res na MRT, ker je bila ura ze cas, saj sem bila ob 13. uri dogovorjena na postaji Zhongshan, ena pred Main Taipei City station. Prisla sem malce prej, zato sem se razgledala se po tem (super) okolisu in si privoscila en passion fruit shake. Nato pa je sledilo slovensko srecanje: dobila sem se namrec z Ninom, tu zivecim Slovencem, ki ima izjemen blog: http://mykafkaesquelife.blogspot.com/ in je prav za prav, kakor se to hecno slisi, eden od razlogoov, zakaj sem tu. Mi je pac tako prikupil Tajvan, da sem si rekla, da tole pa enostavno moram preveriti se sama. Kakor koli, dobilo se nas je kar nekaj, se popotnik Janko in Anja (s sestmesecno Sonjo), ki je porocena z znanim tajvanskim fotografom, sicer pa zivita v Ljubljani. Kdo bi si mislil!
Prisla je seveda tudi Ninova zena Lily in skupaj smo odsli v cajnico za vogalom. Spoznavanje je bilo zal zelo kratko, ker se je meni mudilo dalje, ob 14h sem bila zmenjena z Nateom na glavni postaji, da jo mahnemo v Longdong. Ker je Nate rahlo zamujal, sva jo dejansko pobrisala do bus postaje, vmes v totalni naglici pobasala se par susi paketkov in dva Americana Josha in Bryana, in sofer, ki je cakal samo na nas, je ob 14.20 odrinil.
Vozili smo se do mesta Keelung (izg. Dzilung), ki je pomembno pristanisko mesto, potem pa do postaje v vasici Londong. Obala je precej divja in blazno zanimiva. Skipali smo se torej tam in odpesacili do "guesthousea", ki to ni. Mislili smo prenociti v sotoru nekje na obali, a je potem Nate zadnji hip zvedel, da naj bi tam bil nek neuraden guesthouse za smesno nizko ceno, 1000 dolarjev za sobo. In res, nasli smo tisto hiso (se dobro, da ostali trije obvladajo kitajsko), se malo dilali, kako bomo to izvedli, ugotovili, da je ena od prebivalk Indonezijka iz Surabaye, pri cemer sem potegnila na plan svojo polomljeno bahaso, in smo bili zmenjeni: mi trije razen Bryana, ki je bil odlocen spati zunaj, bomo tu, in res za tisoc dolarjev, s totalno kulsko sobo v nekem japonskem stilu (prozorna drseca vrata, lesen pod, tenke tatami zlozljive vzmetnice pa to) in ultra cisto kopalnico, za kar se vedno ne vem, kako jim uspeva.
Ko smo se stacionirali, je bil cas za prvi podvig: plezanje po eni od sten kaksnih 5 minutk hoda vzdolz obale. Moji trije kompanjoni so namrez izkuseni plezalci, in te stene v Longdongu so baje ene najboljsih, ce ne najboljsa v Aziji. Jaz nimam pojma, zato sem sla samo z njimi in veselo skakljala naokoli na lovu za dobrimi posnetki.
Dokler ... se Nate ni domislil, da bi pa vendarle lahko poskusila tudi jaz. Erm ... kako ze? nimam ne opreme, kaj sele misic za kaj takega? Nic lazjega, posodil mi je svoje plezalne cevlje, me trdno privezal na neke strike in evo, preden sem se zavedla, sem bila zenski spiderman po 17-metrski steni. Enostavno noro. Vmes sem sicer parkrat mislila, da me bo pobralo od strahu, ampak povsem neutemeljeno, ker mi ni mogli biti kaj, tudi ce bi omahnila, saj bi me striki vzdrzali in obdrzali na mestu.
Po tej neplanski svic-seansi je bilo ze precej temno, ceprav je bila ura sele sest, ampak Nate je sel se na eno nocno plezanje. Norci. Nato smo se vsi skupaj s celkami na glavi odpravili nazaj do vasi in povecerjali prej kupljene zaloge susija pred hiso. Res je bila totalna idila: mirna vasica, pred nami morje in nobenega drugega zvoka.
Dokler se niso lokalni otroci odlocili, da se bodo druzili z nami. Zaceli so se igrati skrivalnice prav pred nami in seveda, vsi trije kompanjoni so ucitelji (no razen Bryana, ki je celo prevajalec), zato ni trajalo dolgo, da sta Nate in Josh s svojo polomljeno (a zame fantasticno) kitajscino navezala stik, da bi se sli se mi. In smo se sli. Skrivalnice s kitajskimi mulci. Sredi vasice Longdong.
Cez cas smo bili za okoliske prebivalce ocitno ze preglasni, zato smo se premaknili na otrosko igrisce cez cesto. In tam nadaljevali z norciijami, dokler se ni mimo pripeljal (oz. prizvonckljal) voz s stinky tofujem. Stinky tofu!!!!!!!!!!! smo zarjuli vsi v enkrat in se zapodili za njim, kot da ne bi vecerjali pred kaksnima dvema urama. Ampak hej, stinky tofu je pac stinky tofu, in ce se pripelje mimo, ne mores reci ne. Zato nismo in smo si privoscili se vsak eno svojo porcijo tega nenavadnega prigrizka.
Ob kaksnih desetih, pol enajstih smo se res odpravili spat, mi tja, Bryan pa na obalo.

---