Pa smo spet tam

---

Vstala sem ob sestih, ker si pac nisem mogla privosciti, da zamudim bus. Jebiga, v Bruneju javni prevoz ne funkcionira prav racionalno: vcasih pride bus prej, vcasih kasneje, vcasih pa sploh ne. In ker je bil zadnji trajekt za Labuan (Malezija) ob 9h, pristanisce pa v 25km oddaljeni Muari, cas ni bil moj zaveznik.
Odpesacila sem torej v jutranji sopari do postaji in meteorske vode svica so tekle od mene ze ob tisti uri. Ob pol osmih se je prikazal bus in hop nanj za dolar do Muare. Po dobre pol ure voznje smo prispeli, pa so me takoj spet strpali na en drug minibus, ki gre kao do the real pristanisca za trajekt. OK, tja sem prisla ob 20.25. Zdelo se mi je malo nenavadno, da ni nobenega folka v cakalnici, but then again what do I know? Postavila sem se na salter za karto - kjer so mi lepo povedali, da trajekta za Labuan ni in da je naslednji ob enih.
Hm.
Panika!
Name so se zgrnila vprasanja in misli v stilu KAJ KAKO ZAKAJ KJE WTF AAAAAAAAAA ZAKAJ JST, kajti iz Labuana je bil edini trajekt do Kota Kinabalu ob 13h - tudi to so me obvestili, da tisti ob 15h vozi samo ob nedeljah - in mi povzrocili instantno migreno, ampak ker je to pac Azija, se za vsako tezavo takoj najde resitev. Izkazalo se je, da grem lahko s speedboatom do Lawasa (Malezija) in od tam z busom do KK, kamor pridem okol 3. ure popoldne - s trajekticem bi prisla ob 16h. Ok, kul! Nakapljalo se je se nekaj belcev, vsi v prepricanju, da gredo na trajekt ob 9h, in ko sem jim na hitro razlozila situacijo, nas je bilo ze pet za na speedboat.
Problem je bil edino ta, da nisem imela dovolj dolarjev za sppedboat + bus, tako da me je neka random prijazna Hongkongcanka zategnila do mesta, kjer je banka in bankomat. "Porocena sem tukaj, sicer pa sem iz HK. Ne stekam ravno, zakaj turisti pridejo sem, saj ni nic za pocet," se je smejala med voznjo. "Za upokojence je super, ker je mirno, svez zrak, lepa narava, ampak takole ... HK je mnogo boljsi!" You're damn right, HK is already on my to-do travel list!
Vzela sem malo vec dolarjev, ker jih bom rabila se v Singapurju - ti dve drzavi imata po neki bizarni povezavi izmenjavo valute, tako da lahko v obeh drzavah placujes z obema valutama. Nice.
Nazaj do ferry terminala oz. terminal feri, kot se napise v malajscini, sem odpeskala, bilo je le cetrt ure. Skesirala sem se za 32 brunejskih dolarjev, kar je itak totaln nateg, ampak ob tem si vedno zastavim dve vprasanji: Do I like it? No. Do I have a choice? No.
Ob nekaj cez deset smo tako sedli v speedboat de luxe (totalno fancy izvedba) in se odpravili Maleziji naproti. Voznja se je spremenila v pravi watersafari, saj smo poleg tega, da smo spet brzeli po rjavkasti vodi med palmami in mangrovami, nekje naleteli na krokodila! Nemarno zavaljen in lenoben je lezal na pesku in se ni pustil motiti.
Po eni uri voznje smo prispeli v Lawas, opreavili nek mini immigration process, potem pa nas je taksist zapeljal do bus postaje, ki je bila celih 100m od tam - Azija, pac, spet so si nas podajali iz rok v roke. Feels like Thailand! Na bus postaji so spet vse "spedenali", da smo dobili karte, in imela sem ravno dovolj casa, da sem skocila k sosedom na kofe. In to kaksen kofe! Dostojna porcija, da se sika, in to samo za 1,20 ringgit (ja, spet smo na ringgitih za 3 dni).
Ob 12h smo startali KK naproti. Pred mano je sedel nek ultra prijazen Korejec, bojda misionar prezbiterjanske (protestantske? ne bi vedla, poznavanje religij nikoli ni bila moja vrnila) cerkve, zivec v North Carolini, sedaj pa so ga prefedrali na Borneo v KK in malo potuje naokoli. Poprosila sem ga za telefon in kot misionar mi seveda ni odklonil, tako sem poklicala Kunija v KK, da bom pac prispela prej, in to na bus postajo, ne pa na ferry terminal. Urejeno!
Ob 3.30 tocno smo bili res na postaji in ni minilo deset minut, da sta me Kuni in Dejan - se en Slovenec, ki je trenutno (od leta 2006) na poti okoli sveta z biciklom! - pobrala z avtom in odpeljala domov. Kuni rules! Je japonski turisticni agent in se vsake toliko casa zasidra v drzavi, kamor ga poslje njegov delodajalec, zadnja dva meseca je to (spet) KK, prej je bil skoraj 3 leta v Indiji v Delhiju. Nice! And I even get my own room!
Sli smo nekam za vogal na nudlne za 3 ringgite, pa se en dimsum s kokosom sem nabasala, potem pa nazaj h Kuniju. Vmes so domov prisli se stirje njegovi prijatelji iz Johor Bahruja (plac v Maleziji takoj zraven Singapurja), tako da nas je v stanovanju skupaj sedem! Ni panike, se vedno imam sobo povsem zase.
Kuni me je zategnil na First Beach, malo juzneje od centra, zraven letalisca, gledat soncni zahod - menda je to THE spot za to aktivnost v KK. Spet kiiiiiiiiiiiiiiic! Ze dolgo da ni bilo, vse od Kratie, v bistvu!
Nato sva sla v center, da sva se dobila z njegovimi prijatelji (Dejan je sel po svoje). KK rules! Toliko ljudi in zivljenja! Sla sva na night market in moram reci, da takega night marketa pa ze dolgo ne! Predvsem gre za fish market, kajti tukaj se na veliko bavijo s temi zivalmi, tako da so imeli na displeju (in pod macetami) toliko rib, da jim sploh ne vem imena. Kuni je skusal najti tuno velikanko, pa je menda ni bilo, ampak so bile vse ostalo ze tako velike, da mi skoraj niso sle v kader. Nad nami pa so hrumeli avioni z bliznjega letalisca; ampak ob zvokih cvrcanja mesa, vpitja prodajalk in kovine, ki zaseka meso in udari ob leseno dilo, so kar potihnili ...
Next thing I know: I'm eating superb seafood with the locals!!! Nekako smo se dobili s Kunijevimi prijatelji in ker je velika porcija marketa dodeljena posebnim ribjim restavracijam, kjer te vsi vlecejo za rokav in ti malodane poturijo ribe in ostale morske sadeze direkt z zara pod nos, vse ze na krozniku, moras se samo usesti, jesti in placati - in to za popizdit malo. Jedli smo, recimo, eno veliko ribo (ne vem imena), tuno, skampe, lignje, se nekega piscanca in kaj jaz vem kaj se vse, zraven smo vsi nekaj pili, pa je prislo malo manj kot 10 ringgitov na osebo, kar ni niti tri USD. Za crknit.
Ko sva se vracala nazaj proti avtu (itak, naokoli se furam vendar v stilu), sva sla mimo karaoke bara, kar sem si jaz neizmerno zelela ogledati. Azijci, zlasti Japonci, so mahnjeni na karaoke in jih imajo vsepovsod; le posluh nekako ni usklajen s to kolicino. Kakor koli ze, pogledala sem si en tak boks od znotraj (lahko imas privatne ali pa javne karaoke) in moram reci, da sem odkrila novo trzno niso za naso malo dolgocasno Slovenijo! To bi bila popestritev petkovih vecerov ... Imajo tudi posebne pakete: karaoke + hrana + pijaca (bucket). Zmaga!
Sla sva kar nazaj domov k njemu, in ker Kuni zivi pac v dostojnem naselju, sem pred spanjem skocila se v bazen, kjer ni bilo prav nikogar. Temu jaz pravim dober konec dneva!

---

Photos

Kic KK style
Pa smo spet tam ... le da tole ni Mekong, ampak South China Sea.

Carski rez
Filipinoti obvladajo sceno

Dinner time
Fish it is!

Chick(s)
Both ways