KK = Kul marKet

---

Cas je za nov standard: kopanje v bazenu. But first: zajtrk. Ze vceraj sem na night marketu (how could I not?) kupila neke zadevscine, ki so se izkazale za palacinke z arasidi in ne vem kaj se vse filungo. Very nice. Pred tem pa sem zmazala se en mango, takisto nakup vcerajsnjega vecera, in sicer je bil vec kot odlicen. Pri tem je presenetljivo to, da so menda ti mangoti uvozeni s Filipinov, najboljsi pa so menda v Indiji aprila, ko je dezevna doba. Okej, torej nekega aprila se vidimo v Indiji ...
Kot receno, po zajtrku skos v bazen. Spet ni bilo nikogar ... Potem pa pocasi pocasi cas za odhod v mesto. Najprej sem se sprehodila do staste mosque, ki je v bistvu samo za vogalom. Nekaj so motovilili, ali grem lahko not ali ne, pa sem jim prihranila ubadanje s to dilemo in se poslovila. Potem sem ujagala bus st. 15 za 80 senov do mesta - preden smo prisli do central marketa, smo se vozakali vse naokoli, tudi mimo tukajsnjih water villages, ki so mnogo bolj umazane in razjebane kot v Bruneju, not pa zivijo vecinoma Filipinci.
Skocila sem torej dol z busa tam, kjer sva vceraj s Kunijem spegala v karaoke bokse, in se odlocila sprehoditi ob obali, kjer je kafic ob kaficu. Ampak se je moj korak ze kmalu ustavil, saj ... saj sem takoj za vogalom naletela na ponudbo, ki je nisem mogla zavrniti: masaza s pogledom na morje! Itak ... Za 25 ringgitov mi je pol ure masiral stopala in noge nek Filipinec, zraven pa je polezaval se en njegov kolega - oba ladyboya (njuni nohti so bili mnogo bolje spedenani kot moji!). Bilo je ekstremno zabavno, pogovarjali smo se vse zivo: naredila sta totalno reklamo za Filipine (kot da ne bi bila o njih lepoti ze prepricana), razlozila, kako sta se znasla tu (bojda doma ni toliko sluzb, ampak po drugi strani je pa tudi treba it v svet in razsiriti obzorja), da ne znata malajsko in da je anglescina njun drugi jezik, pa da bi tale del Bornea prav za prav moral biti filipinski, o Sloveniji pa sta vedela to, da se pridno udelezujemo tekmovanja za miss Universe.
Po sprostilni seansi (malo se mi je kar smilil - moje noge so na potovanjih najbolj nehvalezen del telesa za masazo) sem nadaljevala ob obali. Najprej je na vrsto prisel Filipino market, kjer kao prodajajo handicrafts zadeve in podobno turisticno sranje. Po rahlem razocaranju sem se kar hitro pobrala od tam in ze na naslednjem koraku spet dozivela vzpon v visave evforije: centralni market!!! MATR, KAKSEN MARKET!!! Ampak res. Ogromen je in prodajajo vse ... od tobaka na sto nacinov (ta je nova), nepoznane zelenjave in sadja, neskoncnih stalaz jajc, kurjih tac in grmad cilija do zakljev riza, izrezljanega kokosa, cajev, kave in zacimb. Speaking of which: zaletela sem se v stojnico s cimetovimi palckami in seveda sem pokupila kar tri pakete (doma mislim malo podaljsati sezono kuhanega vina), kar je skupaj naneslo manj kot dolar.
Nadaljevala sem proti Wisma Merdeka (pri cemer wisma pomeni stavba, za drugo besedo pa se ne vem), kar je eden os stevilnih soping centrov v KK. Malo sem pocekirala nakupovalno mrzlico - MAlezijci so nori na soping! - potem pa zavila na food court v drugo nadstropje. Zagrebla sem se za riz s tremi prilogami in dala za to 4 ringgite oz. dober dolar. Ringgiti so v bistvu dobra valuta, ker so skoraj enaki kot tajski bati - en dolar je cca 35 batov in cca 3,5 ringgite, tako da je pretvorba fenomenalna.
Sledila je kava za vogalom za 1,20r (v kaficu je bila celo ena stevardesa Air Asia!), potem pa dalje po KK. Sla sem do Atkinson towerja - nekega miniaturnega kao Big Ben stolpa, ki je bil vcasih celo svetilnik, ko se niso nasadili cene pet vrst ogromnih bajt pred njim, postavljen pa je bil v spomin nekemu prvemu obcinskemu svetniku Atkinsonu, ki je umrl zaradi malarije pri komajda 28 letih. Zavila sem navkreber proti Signal Hillu, kjer je kao neka opazovalna tocka celega mesta, ampak razgled ni ne vem kaj - zato ker sama pokrajina ni ne vem kaj, pac mesto ob obali, v morju pa par otokov. Slisi se sicer bajno, ampak dejansko pa ni nic spektakularnega. Vseeno mi je bil KK do sedaj kar vsec!
Preostanek popoldnega se je nadaljeval v podobnem raziskovalnem stilu, s tem da sem vmes nekam stlacila se kaksno (ultra nezdravo) pijaco a la bubble tea in zaruzila v se kaksen shopping mall - matr, res so mahnjeni na nakupovanje, vsepovsod je bilo polno ljudi, kot da kaj dajejo zastonj. Mogoce ima kaj veze valentinovo, ampak ce se spomnim KL, je bila ze tam vseskozi guzva v trgovinah, tako da najbrz neke hude korelacije med tem pojavom in jutrisnjim kvazipraznikom ni.
Za nazaj sem spet zajagala 15ko in sla do Kunijeve - moje rezidence. Zvecer sva se z Dejanom ravno hotela odpraviti na night market, ko so v stanovanje zaruzili se Kuni in tisti trije njegovi prijatelji (eden je lokalec, tako da nas ni sedem, ampak ZGOLJ sest). Ker je bil Kuni tudi lacen, smo sli vsi trije v mesto - z njegovim avtom. Ko smo se odpeljali, je nad nami spet zavrselo in pretelel nas je se en jumbo. Moje navdusenje nad jeklenimi pticami in njihovim cudovitim zvokom pac ni ostalo skrito, zato je Kuni s prstom pokazal na nek kvaziobelisk: "Vidis tisto, ti avionavdusenka? Tam je pred 30 leti strmoglavilo letalo, na katerem so bili sami pomembni mozje." Kam, sredi naselja?! Je bilo se kaj drugih mrtvih?! "Ne, ker je bilo tu nekoc morje," pojasni Kuni. Jasno, Malezijci so kot Nizozemci, toliko casa so zasipavali morje in obalo z raznimi zadevami, da je scasoma postalo kopno.
Zapeljali smo se do mesta in sli na night market. JEdla sem, po dolgem casu, neko noodle juhco za 3 ringgite, potem pa smo sli se na lov za zadeve za zajtrk. Hrana je tu res poceni, po moje celo ceneje kot na Tajskem. Mnogo pecenih zadevic prodajajo po sistemu 3 za en ringgit (kar je manj kot 30 USD centov!!!), tako da sem si izbrala nekaj s kokosom, nekaj drugega s kokosom in nekaj tretjega s sojo za zajtrk. Potem sem pobasala se tri mangote za 5 ringgitov, tako da zajtrk bo ocitno odlicen.
Nazaj grede proti avtu smo sli se v nek supermarket, potem pa se mimo drugega night marketa, kjer prodajajo vse drugo razen hrane. Kic na kic, kar se tice nakita (muslimanke obozujejo svetlece in zlate zadeve), imajo pa tudi sekcijo second hand oblacil. My turf! Jasno smo se tam malo zadrzali, ker je bilo treba enostavno preveriti zadevo, in ni minilo par minut, da sem v rokah ze drzala neko kul majico brez rokavov. Koliko je? Sedem ringgitov. Probam, super je, zdaj pa pogajanje. Koliko? Sedem. Kaj popusta? Okej, naj bo sest. Okej, kupim za pet. Okej, prodano.
Doma smo si lepo privoscili se kozarec cilenskega vina, ki ga je Dejan vceraj dobil od ene prijateljice, in ... pocasi spat. Life is goooooooooooooooood.

---

Photos

State mosque
It's a no no for women?

Filipino at work
Life is good.

Gaya street
I'm just gonna miss the huge market this street turns into every Sunday ...

Towards the harbour
Crazy bout their fish