We are the dancing queens ...

---

Zgodnje vstajanje je danes seveda odpadlo, ampak hej, saj smo vendar se vedno na pocitnicah. Dan se je tako za naju zacel sele okoli desete ure, ampak ocitno ni bilo nic prepozno, saj sem pred umivalnikom in wcji (ki so skupni) se vsa zalimana, skustrana in pomeckana naletela na receptorja. "Hey, morning! Moon just called and asked me to tell you to meet up with him to have breakfast together," je zacingljal. Good morning indeed.
Res je prisel kmalu, prinesel s sabo nekaj nasi lemakov (riz v papirju, zvitem v trikotnik - Azijci so majstri aranziranja), ampak ker nama to nekako ni zadisalo, nama je pripravil en mini tour okolice. Peljal naju je v bojda najboljso pekarnico, ki je - kakopak - direkt nasproti nasega guesthouse in v kateri - kakopak - je z vsemi lastniki in prodajalci na ti. Malo sva se razgledali naokoli, jaz sem vzela eno malo zemljico z nekimi semeni in podobnim posipom, potem pa smo se skidali cez cesto, kjer so ze pridno cakali taksni in drugacni warungi oz. mobilna hrana. Zajagali sva tono in pol sadja (mango, dragonfruit, lubenica, papaja ... ), potem pa smo vse skupaj pomalicali v guesthouseu. Itak, v Aziji je vse mozno.
Moon se je kmalu poslovil z obetom, da se vidimo zvecer, in preostalo nama ni drugega, kot da si Georgetown ogledava pri dnevni svetlobi. Ker sva nastanjeni usred Chinatowna, je bilo trenutek primeren, da izpopolniva svojo zbirko ogledov kitajskih budisticnih templjev. Lutali sva malo sem in tja, spili vmes kaksen teh tarik in pojedli kaksen bak pau (= dim sum buhteljni, stanejo okoli 1 ringgita), dlje pa sva se zasedeli sredi vasic na obali, ki jih imenujejo clan houses. Gre za zelo stare naselbine, napisi na tablah pravijo, da so jih gradili tam nekje okoli leta 1920, gre pa za tip naselij, ki sem jih tu ze srecala: pac kucice na kolih v vodi, ki pa je bila v tem trenutku bolj mocvirje in mlakuza - torej nek tip mostiscarjev a la Azija. Sprehodili sva se skozi en ulico - jetty, ki vodi do morja, in se kar zasedeli na koncu pomola. Scena je bila neverjetna. V mlakuzi najvecje oseke so se kopale rakovice in ribe, ki so skorajda po kopnem pedalirale s svojimi plavutmi (kaj takega?), naokoli so patruljirale taksne in drugacne ptice, zivljenje v vasici pa je teklo dalje - domacini so zapuscali svoje domove, postar je raznasal posto, oltarcki so disali po kadilih. Na drugi strani pa napol potopljeni colni, krizarke in ostale plitvine nedorecenega porekla. Super relaksacija.
Nadaljevali sva vzdolz obale, vmes je Polonco tudi zamikal en bak pau (kaya filunga), s cimer sva si prisluzili vstop v dom prodajalcev, da sva lahko skocili na wc. Kot povsod drugje je tudi tu prodajalna enako dnevna soba. Potem pa zared nad templje. Prvi je bil Cheah Kongsi Clan House, kjer so naju spet in spet ocarali rdeci lampioncki - in zraven slucajno stojeci kitajski ata, ki se je odpravljal v avto, pred katerim sem se sparkirala sredi vnetega fotografiranja. Beseda je dala besedo in zapricali smo se za kaksnih 20 minut o vsem zivem v zvezi s Kitajci. Tu so se znasli ob koncu 18. stoletja, ko je bila destinacija s trebuhom za kruhom pac v Penangu, in zaceli so graditi take templje. Tu so nasli hrano, zatocisce in dilanje za zaposlitev. Po par letih sparanja so lahko odprli svoj biznis in tako so nastajale kolonije Kitajcev v Penangu cedalje stevilcnejse. Potem se je razgovoril tudi o sami Kitajski, kako ogromna da je ta velesila, kako se prebivalci sploh ne razumejo med seboj, ker je pac toliko razlicnih jezikov, da pa je edina dobra stvar, ki jo je naredil nek vladar, to, da imajo samo eno pisavo, tako da se lahko vsaj na en nacin enoumno sporazumevajo. Nalozil je tudi o sebi, kako ima od leta 1992 hcerko, poroceno v Kentu, in da je tudi sam studiral v VB, prepotoval pa skorajda celo Evropo; se posebej z zarom v oceh se je spominjal Francije, Finske in Grcije.
Potem pa je sledil malodane private tour po templju lokalnega vodica, starega atata, ki je dajal vtis, da komaj caka na nove obiskovalce. Z zadostno anglescino naju je popeljal naokoli v to in ono sobico, kjer so spravljeni originalni predmeti prvih uporabnikov templja - spodnji del je itak grajen v angleskem stilu, zgornji pa v kitajskem -, v pisarni je na steni tudi ogromna slika kraljice Elizabete druge v izjemno rosnih letih. Sledil je ogled glavnega prostora templja, torej oltarja, recimo temu, kjer je bilo spet tako kot ponavadi: spokojno, disece, carobno. Na verandici pred oltarjem nama je bilo tako prijetno, da sva se zasedeli se kar lep cas po tem, ko sva se vpisali v knjigo gostov (mislim, da sva bili prvi Slovenki, ce sva prav preleteli vse vnose!). Pa se stari nama je dal svoj naslov, da mu bova lahko poslali fotke - prej se je namrec ves zagret fotkal z nama.
Pot pod noge in do naslednjega templja, ki je menda glavni tod okoli: Khoo Kongsi Clan House. Tako zelo je pomemben, da zanj racunajo vstopnino 5 ringgitov na osebo, a dobis s tem vsaj malo tolazilne nagrade: dve razglednici. No, nepotrebno skrtarjenje na stran, tempelj je res hud, tako zelo lepo je okrasen, s samimi umetelnimi detajli ... Res lepo. Pred njim pa vestno cakajo cyclo oz. riksa drajverji, ki se z neverjetno preproscino pustijo fotkati med svojim vsakdanom.
Pripravljalo se je kao na dez, zato sva se pocasi odpravili nekam na kosilo (sprememba vremena je bila pac prikladen izgovor za ponovni kulinaricni hedonizem). Spet sva se znasil na ulici najinega guesthousea in kar pri sosedih ujagali neke sveze pecene nudlne oz. mee goreng za 2,5 ringgita po glavi. Baba je zmesala v woku sojine kalcke, nudlne, neke omakice in skorajda izpraznila zaloge tofuja na najino zahtevo, vse pa super lepo postregla z limetico ter posula s preprazeno cebulo in neko drugo zelenjavo neznanega imena, izgledajoc nekaj med petersiljem in porom. Zraven sva narocili se vsaka teh o ice limau - ledeni caj brez mleka z limeticami - za 1,30 ringgita, jaz pa potem se ice kofe (ki mi ga je zadovoljno pomagala pospraviti tudi newly discovered coffee fan Polonca) za isto ceno.
Zvecer smo se spet dobili z Moonom in, jasno, spet je imel "presenecenje" za naju. No, bolj ali manj se je slo, ali hocemo iti nekaj pojesti v neko indijsko restavracijo ali pa na pijaco nekam ob obali (kar je na otoku ipak jako tezko). Odlocili sva se za drugo moznost, ker sva bili nazrti se od vceraj/prejsnjega tedna/prejsnjega meseca, tako da smo zavili proti jugu otoka. Najprej je Moon naredil en krog okoli enega naselja oz. kompleksa naselij, med katerimi so se bohotili kar stirje shopping malli. Z neonskimi napisi so na nas sevale znamke La Senza, Borders, Starbucks itd itd itd., pac da se vidi, da ima Malezija vse, kar imajo veliki. "Vsi govorijo o Tajski in Singapurju. Kaj pa tista velika drzava vmes? Ljudje nimajo pojma o MAleziji in rad bi, da se ve, da tudi mi obstajajo in imamo kaj pokazati," nama je vmes pojasnjeval Moon. In prav ima.
Potem smo se res ustavili nekje ob obali, v mestecu z imenom Bayan Baru (se mi zdi), ki gleda direkt na se en manjsi otocic Jerejak island. Naorcili smo vsak svoj juice, jaz lici, on pa se tisti malezijski sladkis - mesanica sladoleda, leda, fizola, koruzice in nekih jellyejv - in debata se je zacela. Moon se je na dolgo in siroko razprical o sebi - "Sorry, are you guys bored?" je vsake toliko casa preveril in vsakic znova naletel na negativen odgovor z najine strani - in pred nama se je odvila izjemno zanimiva zivljenjska in nacionalnga zgodba. Tenzije med Tajci in Malezijci, ki se dogajajo ravno nekje v tem predelu, ker smo pac zelo blizu Tajske, so menda potihnile, pa tudi sicer nikoli niso bile ne vem kako velike. "Mediji pac vedno napihnejo stvari in turisti so bili bolj prestraseni kot jaz," je povedal Moon. Gre pac za to, da bi tajski muslimani zeleli neodvisnost, a jih je enostavno premalo, da bi bilo kaj iz tega. Spregovoril je tudi o zadevah, perecih temah v bistvu, kar se tice Malezije in njenih mednacionalnih problemih. "It is an issue," je priznal po krajsem oklevanju. Za ilustracijo je samo omenil sebe - ceprav je musliman, ni Malajec, ker je njegov oce pac Indijec, mama pa tajska MAlezijka. S tem posledicno ni imel prostega vstopa na univerzo, ker je pac 80 % mest rezerviranih za Malajce, 20 % pa za ostale (ceprav se je to menda zdaj spremenilo in so univerze odprte vsem, samo da imajo dovolj debelo denarnico), zato je bil v svojem 30-letnem zivljenju ze vse: pobiralec parkirnine s 16-urnim sihtom na zgocem soncu ("There's no winter in Malaysia!"), natakar, barman ... skratka, same take sluzbe, po katerih clovek ne bi ravno sklepal, da se naokoli vozi s hudo spedenanim peugeotom 206.
Postajali sva cedalje bolj zaspani, pa ne zaradi pogovora, ampak ure. Okoli polnoci smo tako dvignili riti in ze skoraj sedli v avto, ce ne bi Moon srecal enega prijatelja pri sosednji mizi, midve pa sva se za hip zazrli na bliznji oder, kjer se je ravno zacela predstava: neka divja Indonezijka v stiklih je zacela energicno poplesavati in se mojstrsko dreti v mikrofon. NAredila je totalno stimungo! Kaj neki to je, sva vprasali Moona, in izkazalo se je, da je zenska povsem obicajna obiskovalka, ki se pac udelezuje karaok. Karaoke?!?! Kar naenkrat se nama je adrenalin spet dvignil na raven totalne budnosti in buljili sva v performans pred nama: zenska je povsem obvladala sceno! Zadeva je dobila povsem drugo dimenzijo, ko se je od nekje vzel nek tip in ji na glavo posadil - CEL vrc neke rdece tekocine (poznavalsko oko pove, da ni bilo vino)! In zenska je potem s to stvarjo na glavi plesala, se zvirala, vijugala z boki in pocepala, kot da se ne bi zgodilo nic. Kaj takega?! Seveda se nisva mogli nehati krohotati, jo fotkati in ji posiljati geste odobravanja, saje cesa takega se nisva doziveli. Ocitno pa je bilo to nekaj prvic videnega tudi za ostale, saj nama je Moon po zakljucku njenega nastopa povedal, da so po mikrofonu potem govorili o naju, ces, kako lepo, da se zabavajo tudi tujci, nek tip pa nama je prisel povedati, da bi se pevka rada fotkala z nama. PA smo spet tam! Sli sva torej do nje in ji zapeli hvalnico in pol, kapo dol, res si carica ipd. - in naslednje, kar se je zgodilo, je bilo povabilo, da se ji pri naslednjem komadu na odru pridruziva tudi midve. Kako, prosim!?? Casa za razmislek sploh ni bilo in cez par sekund sva se tudi midve zvirali po odru, ceprav dokaj neuspesno, kajti multitasking rezanja in plesanja niti nama ne gre dobro od rok. Vse skupaj je bilo tako salamensko smesno in bizarno, se posebej, ko so tudi nama poskusili dati nek kozarec na glavo, ampak je bila to seveda misija nemogoce.
Kaj takega ...
Po najinem nastopu, vec kot primernem za sramotilni steber, smo se koncno skidali. Ampak se vedno ne domov: Moon je hotel samo pozdraviti nekega prijatelja, ki zivi v blizini, in rekli smo: zakaj pa ne. Nekaj casa smo se zgubljali v labirintu naselja, kjer vsak zavoj zgleda enak prejsnjemu, vmes je Moon klicaril po telefonu tega prijatelja - Francoza, ki v bistvu zivi z njegovo prijateljico Malezijko - in po kaksnih 20 minutah lutanja smo koncno sedeli v dnevni sobi omenjenega para. Midve sva crkavali od smeha ob Moonovih forah, a vseeno sva bili se vedno zelo, zelo zaspani, tako da smo se ob enih res spokali domov. Dan se je zakljucil malo pred drugo uro.
Pa to ni res. Tale Malezija je totalen odbitek.

---

Photos

Our neighbors
Georgetown detail

At the Jetty
Shrine, then tsunami aftermath

Halo halo
Å ta ima?

Let there be Malaysia
Water village

Now you know
Learn your food

I'll have ...
... all.

Baba z nudlni
Our best friend in town

THE JUG!!!!!!!
Za crknit karaoke!