Svasta Gua Musang rodi ...

---

Ok. To je ze prevec smesno. Sedim v nekem internet kaficu nad restavracijo, stanujem pa pri lastniku vsega tega kompleksa za to noc. Srfam in jem in pijem in spim zastonj. Ampak do te bizarne situacije pridemo po korakih.
Torej, se dobro, da sem si vceraj vzela na easy, ker sem zadnji moment, ko sem sla ob 18h tako malo za boljsi obcutek preveriti nekaj glede danasnjih prevozov v tourist info center. Izkazalo se je, da tisti bus, ki bi moral biti ob 8.30 za Segamat, pelje sele najprej ob 9.30, kar je absolutno prepozno za ujet vlak v Gemas in potem naprej v Gua Musang. Hmmmm. V cetrt ure sem tako z dvema ultra prijaznima usluzbenkama sestavila povsem novo strategijo: na stop do Melaka Sentral, z busom do Tampina, z vlakom do Gemasa in z novim vlakom v Gua Musang. In besede so meso postale.
Ampak naj se za hip pomudim se pri vcerajsnjem dnevu. Dopoldne zehta in relaksacija s Poljakoma, potem pa lagano pohajkovanje po Chinatownu. Bil je res lep soncen dan. Na kosilo sem sla na famous chicken rice ball, in to v tisto restavracijo, ki so jo priporocili lokalci, ne tisto, s katere ze na 500m seva napis CHICKEN RICE BALL YES HERE BEST IN TOWN. Bilo je res super! S kitajskim cajem vred sem dala za vse 4 ringgite. I like.
Sla sem naokoli, do morja, kar se slisi zelo pompozno, ampak niti slucajno ni. Vse je pozidano s hoteli do zadnjega peska, tako da od morja bolj nic kot ja. Je pa lep razgled na najbolj nobl hotele in na otok Melaka, na katerem se bohoti ena totalno huda dzamija. Res zanimiv arhitekturni podvig.
Po instant razresitvi logisticnih tezav sem tik pred Yeejevo prodajalno naletela na Dareka - in na kopico muslimank, ki so ob zivi glasbi plesale. Kaj takega? Bilo je prav zanimivo, in nisem pogruntala, ali gre za rekreacijo ali zabavo. Jaz sem se vsekakor zabavala.
K Yeeju je prisla se Agnjuska (naj bi Poljaki oprostijo moj foneticni zapis) in skupaj smo sli z avtom fundaciji Tzu Chi naproti. But first: dinner! Ustavili smo se v nekem hawker centru in nalozila sem si na kroznik baba-nyonya food: sladko-kislo ribo z rizem. Poljaka sta zulila samo pijaco, Yee in Susan pa neke rizeve nudle na xy-ti nacin. Potem pa v fundacijo! Sparkirali smo se, sezuli in sledili Yeeju v eno od stevilnih sobanc v ultra zenovski stavbi. Kamencki po tleh, mirna glasba, neke fontanice ... Clovek bi kar meditiral.
Zacel se je - trararaaaaaaaaaa - zakljucni del kuharskega tecaja v okviru te fundacije (!!!!!!!!!!!) in Yee je Dareka uvedel v nalivanje caja. Folk je na posebno mizo postavljal svoje zakljucne izdelke (hrano, valda!) in komaj sem cakala, da bo uradnega dela konec, ker to je bila pa res tortura. Yee je najprej nekaj nakladal, potem so dali gor nek dvd neke zenske, kako kuha neko vege zupco (kot pravi budisti so vsi v fundaciji vegetarijanci), ampak ... vsaka minuta je bila odvec, ker smo itak vsi samo cakali na hrano. No, potem je koncno prisel na trenutek in za hip sem se sprasevala, zakaj sem sploh vecerjala (velike oci in when in Asia filozofija pac naredijo svoje, jebiga). Pomislek je bil povsem odvec in kroznicek sem si nalozila z vsem zivim. Veckrat. Ne dvakrat, ne trikrat, ne vem ... Je bil pac majhen kroznicek.
Doma pac vse standardno, rekla sem adijo Yeeju in Susan, Poljakoma pa lahko noc. Zjutraj pa auf ze ob 6.30, frustk z dvema ogromnima dragonfruitoma in papajo (he he he), potem pa pocasi ruzak na rame in peske do glavne ceste. Ob 7.40 sem stopala. In stopala. In ugotovila, da tudi avtobusi vozijo mimo, ker kao ne stojim na bus postaji. Nek mimoidoci Kitajec z biciklom mi je pokazal, kje je kao ta prava bus postaja, in razlike v okolju ni bilo, zadeva je bila samo kaksnih 50 m juzneje. Table seveda nobene. Tako sem se nekaj casa kao stopala in cez 10 minut sem zajagala enega Kitajca, ki me je zategnil do Melaka Sentral. Yeah! Ob 8.30 sem sedela na busu za Tampin in sofer me je ves prijazen izbacil pred zeleznisko postajo cez eno uro.
Kupila sem karto do Gua Musanga (12 do Gemasa in 17 do G. M.). V Gemas smo prisli cez 45 minut, ker pa sem imela se eno uro casa do naslednjega vlaka, sem sla u grad. Zavila sem k najbolje izgledajocemu mamaku in bila pozdravljena by za crknit prijazen natakar. Vzela sem en riz z zelenjavo int ofujem in nek tofujev sendvic za s sabo, tam pa spila se teh tarik in malo poklepetala. Te Malezijci so za znort. Filing je resda drugacen kot na Tajskem ali v Indokini in v budisticnih templjih se res pocutim lagodneje kot v mosejah, ampak se nimam zato nic slabse. Prej nasprotno. Nihce te ne nadleguje ali ponuja prevoza 4x na minuto po "special price only for you, my friend". Pogosto se samo zapeljejo mimo tebe z biciklom ali peske in vsi srecni izustijo Welcome to Malaysia! Ni ponarejenih nasmehov s skritimi nameni, pristnost je tu doma. Ljudje so neskoncno prijazni in ustrezljivi in ko se nalahno dotaknejo prsnega kosa, ko ti sezejo v roke, nimam vec kaj dodati. Vse to prezremo samo zaradi predsodkov do islama. Dokler bomo v vsakem pogledu izpod rute videli fundamentalisticne samomorilske teznje, do takrat bomo ostajali na zaplankani in ne soncni strani Alp.
Um ... amen?
Ok, dovolj evangelija po Ivi. Gremo dalje. V Gemasu je na postaji prisedel zraven mene en luskan Malezijec in se zacel kar tako malo pogovarjati, zvedela sem, da kao dela v kaficu, da je iz Kota Bharuja in da ima komajda 17 let. Pristopil je se nek belec, popotnik iz Barcelone, in vsi trije smo se neizmerno zabavali, medtem ko smo cakali na vlak, ki je imel slabe pol ure zamude. Res so neznanske face te Malezijci.
Potem pa vlak skorajda 6 ur do Gua Musang skozi takozvano dzunglo. Nisem povsem prepricana, kje naj bi se ta dzungla zacela, eni pravijo v Jerantutu (kamor smo prispeli po nekaj urah), drugi pa, da v Gua Musangu. Vsekakor smo se peljali res skozi dzunglo: zavesa zelenja v vseh moznih odtenkih, lude gore, vmes nas je pralo ko sto matr ... Kar zanimivo.
Tocno ob 18h smo kljub zacetni zamudi pristali v Gua Musangu. In v lahnem dezju, hmmm. Ampak pokrajina je pa za popizdit! Tako nekako kot v Vang Viengu, vse naokoli so hude ogromne skale. Poklicala sem Dina (ki mi ga je zrihtal Zainudin iz Kota Bharuja) in cez dobrih 5 minut sta se pripeljala mimo s svojim (baje) necakom. Hotela sem v guesthouse, ampak sta vztajala, da naj spim v njihovi family house, 1km stran, kjer imajo restavracijo in internet cafe. Zacetna skepsa in nezaupanje sta se vzgala ... ampak ce sledis znakom, da se dotaknejo prsi, da ti v roke sezejo z obema dlanema, da zivi s celo familijo, da ti stalno da vedeti, da je prav za prav pocascen v tvoji druzbi ... pa se liti je zacelo ko satan ... ja nic, pa sem sedla v minivan in sla. OK, vem, da se slisi kot dobra iztocnica za grozljivko, ampak ... zaupanje je misica, ki se jo da natrenirati. Poleg tega je tu se intuicija, ki mi dobro sluzi. In prisla sem sem, v to vecnadstropno vrstno hiso - nic bat, vse naokoli do stacunce in kafici, nismo nekje na samem sredi gozda s sekiro v kotu sobe - Din mi je ponudil roti chanai in teh o ais limau, "take your time and relax" se mi je nasmehnil, ko sem sedla za ekran, poklical je Zainudina v KB in sem govorila z njim in jutri se dobim z njim in ... Ne vem, slovenski del mene bi zbezal ob prvi priliki cez okno, kljub huronskemu nalivu, se zaklenil v nek guesthouse in plitko dihal do 7h zjutraj, ko grem spet na vlak. Tisti drugi, prevladujoci del mene ostaja v gosteh. Pri neverjetno, nerazumsko prijaznih ljudeh, ki znajo poiskati sreco in si dovolijo, da pride k njim.
PS za mami: V Maleziji je za prekupcevalce drog smrt, muslici pa itak ne pijejo alkohola, tako da ni bojazni, da bi me zadrogirali. 😊

---

Photos

Tea time
Yee and Darek getting jiggy wit it

Mandi!
Grape tomatoes as bunnies? I just love this.