Ride in style

---

Itak, vstala sva ob 6h, ker idealnega razgleda direkt na vzhod pac NE gre zamuditi. Tako sva na bambusovem leziscu asia style, pred visecimi mrezami, opazovala, kako se iznad obzorja dviga nasa vsakdanja zareca krogla, sprva skrlatna, nato cedalje bolj neznosno blesceca.
Za zajtrk sva pozrla vsak svojo kutijo sticky ricea (4k) in bananice od vceraj, potem pa sla pocasi na pot. Odpeskala sva do pomola, tam pa sva se lopnila na trajekt (=splav, zbit iz desk, ki so jih sproti zabijali not) za 5k - mega cena! Tam naju je zahakljal en voznik songthaewa (na t.i. splavu so seveda tudi vozila), ki naju je tudi za 5k (po mojih pogajanjih) zategnil do glavne ceste, do katere je bilo 6km. Kmalu po tem, ko naju je skiapl dol, sta se za nama pripeljala tista sva Irec in Anglez z Don Daenga! In skoraj skladno z njima je izza vogala zavil ultra nobel bus, ki sva ga takoj odmislila - namen je bil namrec ujagati nekaj cenovno cim bolj ugodnega, cesar ta blindirani dvonadstropni bus gotovo ni obetal. A ko nama je sprevodnik popustil na 20k - "Normnally, we take 40k, but for you I discount to 20k!" - nisva vec razmisljala. Konec koncev je bilo do 4000 otockov kar nekaj voznje.
Bus pa ...
Oh my god! Z vrati locen od soferja, not sedezi kot v business classu na avionu, na katerih so sedeli seveda samo belci, vrtel se je nek totalno obupen futuristicni-CIA-roboti-mozganski implantanti film .... Kriza! Slabse voznje pa se ne!!! Buljili so v ekran in niso videli nic - niso videli rastocih sahovnic namocene zitarice, water buffaloes, ki brodijo po njih, kolib na kolih; niso slisali zuborenja potockov in selestenja palminih listov in krikov zavzetih prodajalk mesa na palicah in sticky ricea v bambusu, ki prihitijo k vratom ob vsakem postanku busa; niso cutili bicanja peska po kozi in kustranja las. Noro. Tak turizem bi morali prepovedati. Resno. Moj pogled na turizem, ce mi dovolite malo osebnega mnenja, je, da imamo kot turisti tudi doloceno druzbeno vlogo in lahko naredimo veliko skode, ce se zadeve lotevamo napacno. Nekaj je voziti se s taksijem v Berlinu, nekaj povsem drugega pa je voziti se s takimi busi v drzavi, kjer ljudje zivijo s pol dolarja na dan. Da ne govorimo o tem, za kaj vse so taki package-turisti prikrajsani. Ne mores iti v Laos in tam ziveti svojega zahodnjaskega zivljenja; to lahko pocnes doma, v Evropi. Tu je Laos, tu so laoska pravila, tu je laosko zivljenje. Tu so songthaewi in revni ljudje in bujno rastje in govedo na cesti in voznja prez pravil.
No, pa pojdimo dalje.
Po uri in pol so nas odvrgli v Ban Nakasangu, kjer sva se z ostalo fancy srenjo strpala na ladjico. Za 15k so naju zategnili na Don Det, eden od otockov, kjer so nas pricakale bejbe v bikinkah in zraven prazeci se tipi. Ker naju tovrstni rostilj ni zanimal, sva se odpravila dalje po Sunrise blvd. (beri: otoski stezici) in se zasidrala v enem bungalovu za 30k, dovolj stran od dzumbusa.
Otok je totalno laid back! Zabusavanje pod nujno! Kot pise v LP. Lokalci se s colnicki furajo med otocki in drugimi pesceno-zelenimi izrastlinami, lupijo kokos, prevazajo sladkorni trs, lovijo ribe, otroci delajo poticke iz peska, vetrc mrsi bambus ....
Sla sva pes do Don Khona, do katerega se pride po mostu, ostanku edine zelenice v Laosu, ki so jo Francozi naredili na zacetku 20. stoletja - celih 5km! Te FRancozi so res ene pojave. Za prehod (in kot vstopnino za slapove, ki sva jih sla gledat) sva placala 9k. Odpesacila sva torej do teh slapov Tat Somphamit oz. Li Phi falls, vmes pa si ogledala mizerni ostanek francoske lokomotive. To je pa res ekzemplar.
Slapovi so res ogromni in mogocni, cela dolina jih je polna. Zasedela sva se pod sencko pri eni ultra prijazni (in pocaaaaaasni) stari mami, kjer sva spila vsak en watermelon-pineapple shake in lao tea - slednjega sva celo dobila zastonj!
Potem sva se odpravila na jug otoka po trasi od te ex zeleznice. Na koncu je kao francosko pristanisce, kar je nekaj betonskih skladov in stopnic. Cez Mekong pa je menda Kambodza! Oh se par dni ....
Nazaj sva sla po drugi poti skozi bambusove gozdove in po dveh urah hoda (in fotkanju kicastega zahoda) sva spet sedela v istem kaficu kot za kosilo, odkrila sva pac en blazno poceni (za te razmere) plac.
Ko sva odsla, je bila ura sicer sele sedem, a ze trda tema. In ker otok dobiva elektriko iz generatorjem (ki ustrvarjajo zanimivo glasbo), sva do guesthousea hodila vecinoma po trdi temi. Se dobro, da je imel Andrej s sabo ipod, ki se je izkazal za odlicno svetliko! Celke sva seveda pustila v GH, ker nisva racunala, da se bova vrnila tako pozno ...
V bungalovu pa nov hec: vrata se niso dala zapreti, ker je bil zatic napacno prisraufan (kako so se zapirali prejsnji gostje?). Mala malica, Andrej je vzel v roke svoj vse-v-enem noz in popravil zadevo. Sledil je tus. Ker not ni luci, sem si izborila dve svecki. In tudi ti je bil problem z zapiranjem - dodatna naloga za Andreja.
Sla sva "v lajf" na sevedr otoka, ker naj bi bil Don Det na poti, da postane Vang Vieng. Niti slucajno. Nekaj falangov je sicer res uzivalo vecer v zame neposlusljivi muziki, lokalo pivo in "happy" pijace, a kaj hujsega in glasnejsega ni bilo. Zato sva sla pac pocasi nazaj in spat.

---

Photos

Kiiiiiiiiiiiiic
Champasak morning

Sticky rice
My breakfast, lunch and/or dinner

Pocitek
Lao tea, Lao shake, Lao world

Kiiiiiiiiiiiiiic
Sunset over Mekong, Don Khone