Sveti kraji

---

Vikend je bil posvecen svetim krajem tega konca sveta. V soboto dopoldne smo se tako najprej odpravili v Rameshwaram, skrivnostni otocek na skrajnem vzhodu Tamil Naduja, kjer naj bi pred toliko in toliko (sto)let(j)i kralj Rama nazaj s Sri Lanke pripeljal ugrabljeno princeso Sito (ali nekaj takega) in se tam okopal, zato je zdaj na tistem mestu hud tempelj, ki zdruzuje tako castlice Sive kot Visne. Vec o tem povprasajte strica Googla, jaz vam povem svojo zgodbo.
V toyotin enoprostorec se nas je tako napokalo sest: voznik Raj, en njegov prijatelj, Francoza, Roberto in jaz. Krenili smo lagano okoli desete ure in do destinacije prispeli kaksne stiri ure kasneje (vstevsi postanke za caj in fotosuting na mostu, ki povezuje celino z Rameshwaramom). Prvi vtis mesta je bil vse prej kot impresiven: cesa tako svinjskega se nisem videla v zivljenju, pa sem v Indiji ze mesec dni. Res je bilo odvratno, kolicine smeti so bile neverjetne, ce pa vse skupaj zmesamo s kravami in kozami, ki gazijo po odpadkih, blato, pesek, prah, preozke ulicice in bambusove kolibe - recept za prebavne motnje. Ampak nas hotel Hare Rama Hare Krisna (dejansko) je totalno izstopal, fasada je bila spolirana, tako tudi sobe. Razdelili smo se, oni stirje so dobili "family room", midva z Robertom svojo. Glede na obsedenost hindujcev s folkloro obravnave spolov je bila to najbolj smiselna opcija.
Nismo zgubljali casa, ampak smo se odpravili v glavno atrakcijo, tempelj Ramalingeshwara. Cevlje smo pustili kar v avtu, ker bi jih tako ali tako morali sezuti, in se sprehodili tistih nekaj metrov - po sluzasti mesanici kdo ve vse cesa - do templja. Tam pa ludnica. Ne vem, ali je bilo tako zaradi diwalija in je prislo vec folka kot sicer, ampak tempelj je bil nabito poln cascecih hindujcev (in celo nekaj belih fac!). Pred templjem je bilo zivo, stojnice z darovi v obliki paketov s kokosi in bananami so se prodajali kot vroce zemljice, velik biznis je ocitno tudi kakrsen koli kic iz skoljk (npr. ogledalo s taksnim okvirjem) in za hip se mi je zazdelo, da sem v Porecu.
V templju smo se izkasljali vsak nekaj rupij za vstopnino + se nekaj za fotoaparat (nateg deluxe) in zaceli z ogledom. V glavni del templja nehindujci nismo smeli, smo se pa zato sprehodili naokoli v stirikotniku po hodnikih, kjer je bilo vsako krilo sestavljeno iz 1212 stebrov, nad njimi pa na stropu pisane mandale. To je ena od glavnih atrakcij templja, poleg tega pa se kopeli z vodo iz svete reke Ganges (kar morajo hindujci tudi posebej placati), in tja so ljudje drli kot za stavo, vsak si je zelel polivke iz te vode. Vmes smo nekje naleteli se na nekega uklenjenega slona, sicer pa je bilo to to. Moram reci, da v teh hindujskih templjih ne obcutim nic kaj posebnega, nobenega zena, primerljivega z budisticnimi, pa se precej ekskluzivni so. Ne spomnim se, da bi kdaj v katerem koli budisticnem templju imela prepovedan vstop. Pa tudi sama scena mi ni ravno pisana na kozo, nekdo se stalno dere po mikrofonu in opozarja na to in ono pravilo ali ceremonijo, folk se drenja, stalno tezijo za te fotografije ... skratka, ne bi rekla, da so hindujski templji moji najljubsi kraji pod soncem in luno.
Nekaj casa smo belci bingljali pred templjem (in odganjali lacne krave), da sta Raj in njegov prijatelj opravila hindujske dolznosti v za nas prepovedanih kamricah, potem pa smo se skupaj odpravili se do enega templja oz. nekaj temu podobnega na obali (kaksnih 100 metrov naprej). Od tam smo v zahajajocem soncu (za nasim hrbtom) imeli cudovit razgled na bliznjo Sri Lanko - tako je, do te drzavice (in trnja v peti Indijcem) je bilo zgolj 18 kilometrov! Za salo smo se poigrali z mislijo, da bi v bistvu lahko preplavali tja, no seveda, ce ne bi naokoli mrgolelo vojaskih ladij s pripravljenimi strelci. Vsaj tako smo slisali. Ampak ilegalni biznis z belim blagom menda cveti ...
Kakor koli ze, s templji smo zakljucili, cas je bil za zabavo. Zapeljali smo se v Tamil Nadu Guesthouse - indijske drzave imajo vsaka svoje guesthouses, kao skrb za turisticno ponudno - kjer je vedno tudi bar. In tja smo sli. Biti zenska v taksnem baru je precejsnja eksota, zato sem pozela precej zanimivh pogledov, ampak na sreco je bila tam ze neka priletna belka, ki se je precej glasno zapletala v pogovor z nekim lokalcem. Nismo se prevec vznemirjali, sedli smo za mizo k nekim lokalcem, si narocili pivo Kingfisher (Roberto nas je naucil, kako iz njega izvabiti preservativ glicerol, ki povzroca glavobol - noro!), grickali ponujene pecene araside in cicerike in se nadvse zabavali.
Ko sem ze mislila, da je to to za nocoj, je padla odlocitev, da gremo na vecerjo. In smo se spet zapeljali v mestece, se sparkirali in sedli nekam na zadnji obrok dneva. Narocila sem paper roast doso in bila vsa srecna.
Zjutraj smo ob sedmih ze sedeli v stirikolesniku, ki nas je popeljal do se enega svetega mesta, in sicer se ene tocke sredi morja, ki kot igla strli iz Rameshwarama. Gre za vasico na koncu tega jezicka, Dhanushkodi, ki je bilo menda nekoc se vecje od Ramshwarama, a ga je tridnevni ciklon leta 1964 zbrisal z oblicja. Peljali smo se najprej po normalni asfaltirani cesti in vijugali med kravami, kozami, biciklisti in pesci, potem pa smo prispeli na beli pesek, kjer se je prava voznja sele zacela. Noro! Vmes smo se vecinoma peljali kar po ze utecenih kolesnicah v belem pesku, preckali reke oz. morske rokave (hej, Islandija!), srecevali divje konje v simbiozi s capljami in njim podobnim pticam ... camel trophy! Po dobre pol ure ultrazanimivega rukanja smo prispeli na tocko, kjer se stikala Bengalski zaliv in Laccadive sea (kaj je to po slovensko?), cez "cesto" pa se spet vidi za lucaj oddaljena Sri Lanka. Res magicno. K mistiki so dodali se drugi hindujci, ki so se vsi veseli metali v morje in kopali, s seboj pa so odnasali tudi pesek, saj je zanje svet, so mi pojasnili. In res ni tezko videti, zakaj. Spoj dveh morij je z energijo vplival tudi na nas, tako da se nam sploh ni nikamor mudilo ...
A smo se kmalu res odpravili nazaj in bili ob pol enajstih spet pred hotelom, kjer smo sli v bliznjo kolibo na zajtrk - zame sveze soparjeni idli. Mmm. Potem pa hitro spakiranje in naprej oz. nazaj proti Maduraju. Vmes smo se ustavili se na eni plazi, ki v prevodu pomeni srecna plaza, pa seveda na caju, domov pa smo prispeli ob peti uri popoldne. Francoza sta se namenila naprej, v Bangalore, zato smo se poslovili, midva z Robertom pa sva jo mahnila v enega od kinematografov - nujno si je bilo treba namrec ogledati Endhiran - The Robot, najbolj popularen film ta hip z megasvezdnisko zasedbo: glavni moski lik igra polbog Rajini, glavno zensko pa zenski pol Aishwarya Rai. Z rikso sva se zapeljala do kina, kupila vstopnici po 65 rupij, kokice za 40 in ... zabava se je zacela. Kaksen film!!! Cesa takega se v zivljenju nisem videla! Kaksni efekti, kaksne ideje, kaksna kostumografija, vse! Snemali so celo v Machu Pichu (baje tam nikomur se niso pustili snemati, njim pa) in v Braziliji na nekih sipinah z jezercki (tolmacenje by Brazilec Roberto)! Film traja tri ure, vmes je 15 minut pavze, da gre folk lahko v miru na sladoled, wc, kokice refill ali samose, in sploh ni obcutka, da se vlece. Res, oba z Robertom sva bila po ogledu povsem paf in sploh ni bilo vazno, da nisva znala tamilsko, kajti pol dialogov je bilo itak v anglescini, sploh pa se je film splacalo videti, ne poslusati.
Zapeljala sva se do ene od avtobusnih postaj, da sva se pozanimala, ali se vozijo busi v Kumily - Roberto je imel to ludo idejo, da bi sel se nocoj tja - ampak sva ugotovila, da se morda 4 ure voznje bolje splaca jutri. Zato se sva butnila tja na se en utapam in chai, jaz sem pokupila se malo sadja (ki mi ga zadnje cajte bolestno primanjkuje - tale Indija je precej manj zalozena z njim kot JV Azija), potem pa z rikso spet nazaj do Raja.
Tale indijski trip se zakljucuje v najboljsi mozni obliki, in prav je tako.

---