Slavje

---

Najprej zajtrk v hotelu Sudha: tokrat puri in chai. Res bo tezko zapustiti tale plac, saj se clovek hitro navadi, da mu nekdo streze spredaj in zadaj. Pri Sudhi je pac tako, da je to njena edina zaposlitev, se pravi, da skrbi, da so ostali clani familije siti (hm, presiti) in urejeni. Ne bi rekla, da je to moj ideal zenske vloge, ampak tako pac tu je: vecina zensk, ceprav univerzitetno izobrazenih, je gospodinj.
Malo smo se postopali "doma", potem pa - na poroko! Povabili so me s seboj na poroko brata od Rajevega prijatelja, ceprav tu nikoli ne ves, za kaksno sorodstvo dejansko gre, ker so vsi bratje in sestre, tudi bratranci in strici, Rajevo mamo pa Sudha denimo naziva s teta in ne tasca. Skratka, sofer (!) je zategnil Rajeve punce in otroke in mene do porocnega placa in po dobrih desetih minutah smo prispeli v ludo kuco: v posebni sprejemni dvorani v vecnadstropni stavbi se je trlo ljudi, kot ce bi vzeli nekaj dobro obiskanih premier v Drami, osrednji dogodek pa je bilo slikanje z zeninom in nevesto. In ce to zeli storiti kaksnih tisoc ljudi, potem to traja. In traja. Ampak ni bilo panike, kajti se nikoli nisem videla toliko lepih sarijev na kupu, kar je bil vec kot dovolj razlog za buzeriranje s fotkami. Kot edina bela sem bila seveda atrakcija, ampak niti ne tako zelo, tako da sem se lahko kar, hm, zlila z okolico in se nihce ni prevec vznemirjal. Super.
Ko so "nasi" prisli na vrsto, smo se premaknili nadstropje nize na - kosilo! Gostje so se izmenjavali za dolgimi vrstami miz, stregli pa so thali. Vedno vegetarijansko, je pojasnil Raj, ceprav je kar odvisno od skupnosti oz. kaste, kateri pripadajo svatje. Nekateri se gredo po sistemu nek se vidi razkos in na posebej velikih palminih listih postrezejo tudi do 15 razlicnih jedi, mi je povedal Raj.
Hrana je bila izjemna in pravilno sem prepognila palmin list - od zgoraj navzdol - kot me je naucil Raj za znak odlicnosti. Kar se mi je zdelo pa se posebej zanimivo, pa je bilo to, da ni bilo nikjer - kot ze povsod do sedaj na katerem koli dogodku - alkohola. Zelo osvezujoce, torej si lahko zadet samo od ljubezni ali pa dobre hrane.
Po dveh urah ludila smo se spokali domov, da smo odlozili vse ostale razen Rajeve mame in mene. Tasca je sla se na eno poroko (danes je ocitno auspicious dan za precej parov), jaz pa koncno v center. Maduraja sploh se videla nisem! A najprej sem krenila na zeleznisko postajo, saj sem spet morala refundirati ze kupljeno karto. Jap, spet spreminjam plan, tokrat zadnjic, obljubim! A stos je v tem, da je Roberto sel v Kumily, kar je zopet v Kerali sredi gorovja in sem si v bistvu ze prej zelela ogledati ta kraj, pa nekako ni prisel na vrsto. Zdaj pa, ko imam druzbo (njegova punca Bianca je se vedno v ashramu), pa nekako na poti je do Trivandruma, kamor moram priti v sredo, sem se odlocila za zamenjavo. Namesto v Kanyakumari - stik treh morij in skrajno juzna tocka Indije - grem torej v Kumily.
Po spet isto glupem in zamudnem sistemu obravnavanja vozovnic so mi vrnili 90 rupij, potem pa res koncno na potep. Bluzila sem po starem delu mesta, saj je bil Meenakshi tempelj (glavna atrakcija) do 16h zaprt, tako da sem se na poti do palace Thirumalai Nayak ( = druga atrakcija v mestu) ustavljala pri tej in oni stacunci. Maduraj je res lustno mestece! Povsod trgovinice z nakitom in tekstilom (blazen biznis!), pa prodajalne prazene kave, pa steel shops, pa koncno spet papaja & ananas z ulice ...
Prispela sem torej do te palace in izpljunila 50 rupij za vstopnino. Dodatnih 10 so kao racunali za fotografiranje, kar sem odklonila, ker sem slutila, kako bo: not dejansko nihce ne pregleduje, ali imas to kao potrdilo, gre samo za en nateg vec za turiste. Deset rupij RES ni noben denar, ampak gre za princip. Palaca torej. Zgradili so jo nekje v 17. stoletju, danes pa je precej klavrno ohranjena, ceprav velicastna, a povsod so golobji iztrebki, na kar me je opozoril ze Roberto. Res ni tezko poskrbeti za to leteco nesnago, par spic pa je, tako da ne vem, zakaj zgubljajo cas.
Odpesacila sem do templja, ugotovila, da je v eni izmed ulic prodaja rdece cebule blazno hud biznis, in se pocasi privlekla do naslednje, zadnje turisticne destinacije. Ura je bila deset pred cetrto in folk se je ze nabiral v vrsti za vstop. Nekaj casa sem tako cakala, nakar so me opozorili, da se moram sezuti (ze zunaj). Ni problem, snela sem tevice in jih pritrdila na nahrbtnik. Ne ne, moram jih odnesti v posebno cuvalnico za copate. Oh, super. Ze ko sem bila na vrsti skozi rentgen (!), so me poslali ven, naj tam odlozim copate. Brez pardona, ni jih zanimalo, da jih gotovo ne bom obula. Prav. Sla sem torej do tistega stanta in dodobra so me znervirali: morala sem pustiti tam se nahrbtnik, iz katerega sem vzela vse vredne zadeve. V redu, v redu, bosa in olajsana prtljage sem se torej spet zrinila v guzvo in koncno v tempelj.
Glavna zadeva je na sredini, v katero nehindujci tako ali tako nimamo vstopa, naokoli pa so hodniki - podobna fora kot v Rameshwaramu. Vstopnina je menda 50 rupij za tujce, ampak nikjer me ni nihce zahakljal za vstopnico, prav posebej pa se tudi nisem trudila, da bi se izkasljala za to vsoto.
Res moram reci, da me te hindujski templji ne navdusujejo, in tudi ta me ni. Moti me ta eksluzivnost in v primerjavi z budisti in muslimani so te hindujci res odbijajoci. Budisti itak sprejmejo vsakogar, muslimane je treba pomiriti z ruto na zenskih glavah, hindujci pa - ni sans. Ce ti ni sveto, nimas vstopa. Povsem razumem njihov pristop in tudi meni bi slo najbrz na zivce, ce bi po mojem svetem mestu skakali blesavi neotesani turisti s fotoaparati, ampak potem vsaj naj ne zaracunavajo vstopnine za nekaj, cesar ne mores videti.
Oblaki so se zaceli zgrinjati in celo kaksna kaplja je padla, zato sem se podala proti avtobusni postaji. To je bila tudi zabava. Preden sem najdla zadevo, se je ze kar zvecerilo (v trenutku, skorajda), pa tudi kapljalo je cedalje pogosteje. Ampak ni bilo panike, nasla sem postajo, po nekaj poskusih koncno ugotovila, na kateri bus moram sesti, in se za pet rupij odpeljala proti postaji Tallakulam telephone exchange. Vmes se je dez ze okrepil in ko sem sestopila, je ze kar dobro nosilo. Na sreco je Rajeva hisa oddaljena pet minutk hoda, tako da sem bila pod streho, kot bi mignil. Tam pa spet idila: debatiranje o fotkah z Rajem, Sudhina vecerja (dosa, toast in se neki cukri, pa litri caja, seveda) in vragolije mulcev. Jih bom kar pogresala!

---