Happy Diwali!

---

Happy Diwali everyone!
Petarde in ostale pokalice so nazigali CELO noc, takoi da res sem si izbrala odlicno mesto za praznovanje. A rana ura zlata ura in ob pol osmih sem ze sedela v pritlicju z Rajem in njegovo familijo. Njegova zena Sudha mi je postregla z idli in chaiem, okoli mene pa sta skakala njegova otroka Manu Maharaj in mlajsi Abi Manyu, pa necakinja, mala Kayal, hci Rajeve svakinje Jeya Rani - tu imamo namrec ludo kuco, skupaj z Rajem zivita se njegova dva brata s svojo familijo in njihova mama.
Dopoldne je minilo v obedovanju cukrov, pogovorih z Rajem, sprejemanju gostov in cestitk. In poslusanju pokalic. Vmes se je prikazal tudi Roberto, Brazilec/Kanadcan, ki sem ju skupaj s punco Bianco (ki je v nekem ashramu) spoznala pri Robu v Pondyju. Kako majhen je svet. Mama in svakinja sta me oblekli v sari, tako da sem lahko iz prve roke izkusila komplicirano ovijanje platna okoli pasu. Oglasil se je tudi nek Francoz Rafael, ki je v nekem bliznjem ashramu (za mesec dni se je izkasljal za dva tisoc dolarjev - ce to ni hud biznis!), pa potem se dva druga Francoza, ki ju je Raj gostil prejsnji teden, in nas pet tujcev je ob pol dveh sedlo za mizo in na palminih listih so nam postregli osrednjo jed: biriyani z mesno-zelenjavnjimi prilogami, kot je bil odlicen mutton chukka, chicken gravy, button beans in seveda sambar za kao vegetarijance (kar naj bi bila kao jaz). Bilo je odlicno! Raj je imel prav, koza je bila izvrstna, to pa zato, ker jih baje futrajo z bombazem (gojijo jih nekje v nekih odrocnih vasicah, nekomericalno), zato je njihovo meso se posej mehko in slastno.
Malce smo se bluzili doma, potem pa nas je Raj odpeljal na baje najboljsi sladoled v mestu. Tudi tega ima v lasti isti tip kot vceraj restavracijo (rotarijci so kul) in je menda res majstr, saj zalaga vse hotele v Maduraju s svojo robo, sicer pa je bil deset let zastopnik nekega sladoledarskega podjetja v Afriki (!), nato na Bliznjem Vzhodu, potem pa se je odlocil iti na svoje in odpreti svojo sladoledarnico. Sprobali smo okuse lici, zeleno jabolko in zeleni cili, in slednji je res neverjeten: ob prvem, hm, polizu (?) je zadeva sladka, ko pa spolzi po grlu, prijetno zapece. Ampak ker nisem ravno fan sladoleda, sem vse sprobala do meje olike, potem pa prepustila ostalim preizkusevalcem, da si dajo duska.
Hoteli smo v menda najboljso kavarno v mestu, a je bila zaradi diwalija zaprta, zato smo se zapeljali domov in kavo nam je postregla Rajeva zena Sudha. Fantje so se na veliko ukvarjali s petardami in raketami, ko pa se je okoli seste ure spustil mrak, se je v sosescini zacelo zares. Pokalo je se bolj kot ze cel dan in folk je totalno znorel. Z Robertom sva se najprej podala na miniteraso te hise - podobna scena kot pred par leti v LJ za novo leto, kjer je panoramski razgled prakticno nad celim mestom. Ludilo. Povsod ognjemeti in pokalice. Potem pa sva sla dejansko na prizorisce dogajanja, ruzila malo med sosednjimi ulicicami in bezala pred dezjem, medtem ko so pred nama prizigali ne petarde, ampak prave bombe, granate, dinamite in podobno orozje. Kot poblazneli! Sem mislila, da je kitajsko/vietnamsko novo leto piromansko dozivetje, pa tole presega vse do sedaj videno in obcuteno.
Na sreco so naju neki lokalci povabili kar v hiso, da se ne premociva, nama ponudili stole in seveda ponudili cukre, ki jih nisva mogla zavrniti. Nekaj casa sva se prebila z mladenici, ki so nama v roke vztrajno porivali tudi petarde in pasje bombice, ces, naj soustvarjava reinkarnacijo raketnih napadov druge svetovne vojne, a sva se vzdrzala oz. je mojo vlogo prevzel se Roberto. Potem pa je za hip nehalo scati sto na uro in sem izkoristila priloznost, da se umaknem v hiso, ker sem videla dovolj diwalija ...
Doma sem se zasedela z domacimi, spremljala Sudho v kuhinji in se ucila delati kokosov chutney in podobne dobrote, potem pa nama je z Robertom postregla z idliji za vecerjo in odlicnimi (p)omakicami, pa se caj je pristavila, in vecer je bil vec kot cudovit.

---