Ayurveda begins


Advertisement
India's flag
Asia » India » Kerala » Kochi
October 8th 2010
Published: October 9th 2010
Edit Blog Post

Tokrat za zajtrk chez Lloyd: uppumaavu oz. gris! "You already blend in!" je moj gostitelj samodejno pokomentiral mojo novo opravo. Bo ze drzalo ... Obvestil me je tudi o hudem znizanju knjig v eni stacuni v Ernakulamu, kar je zasledil v casopisu (in mi izrezal in prihranil), zraven me je pa opozoril se na restavracijo Bharat Coffee House (kjer Bharat pomeni Indija po njihovo - "Morda se kaksen premier kdaj spomne Indijo preimenovati v Bharat ... ").
Ker je bilo zunaj nepricakovano sonce, sem se kaj hitro skidala, da bi Fort Kochi dozivela se kako drugace kot v nalivih. Ujagala sem spet bus do tja in se sprehajala po starodavnem delu mesta. Hm. Sablonasta turisticna scena: homestays in hoteli, butiki z oblekami in bizuterijo, "authentic Indian cuisine" restavracije, prodajalne zacimb (kar je bil tu nekoc hud biznis, in je se! tako da ze vem, kaj bo romalo z mano domov ... ), prodajalci "very beautiful" razglednic, pokrival in drugih neuporabnosti ... skratka, vse, kar me je odvrnilo, da bi si ogledovala razno razne bazilike in zidovska pokopalisca in spice bazaar, ker to pac ni to. Raje sem zaruzila med ribice, ki so se pehali s tistimi ogromnimi kitajskimi ribiskimi mehanizmi, in prav vsak, ki me je zagledal (kar je bilo ocitno njihovo prvovrstno opravilo), me je pozabil, naj jim pomagam - kao dozivim pravo izkusnjo. Vztrajno sem se upirala in zadeve samo opazovala z obrezja.
Zasedela sem se na eni klopci zraven tipa, ki je prodajal prazene araside. Nekaj casa sva se lepo gledala, jaz sem cuzala svoj kokos (preventiva! pripomore pri zelodcnih tezavah) in zapisovala svoje nebuloze, on pa je vztrajno tlacil araside v skrniclje iz casopisa. Po nekajminutnem naprezanju, da bi se uprla skusnjavi, sem popustila in si se sama nabvila eno merico. Zaracunal mi je 10 rupij, zraven pa je poprosil se za kuli. Ok, ni problema, izrocila sem mu ga - in odlozil ga je poleg sebe. Ocitno nisem dojela, da ga zeli v dar, ne v posodo ... Ni problem sploh, rade volje sem mu ga dala, tako ali tako imam dva. Le da nisem vedela, da je kuli tako dragocena posest. Ocitno ...
Nazaj grede do Forta so me spet zajagali eni ribici, tako da sem se jim pridruzila na "krovu". Sicer nisem vlekla utezi, sem jih pa malo povprasala po njihovem delu. Vsi so bili stari tam med 50 in 60 leti, ribici vse svoje zivljenje, trenutno pa ni dobra sezona za lovljenje, ker je voda od dezja. Kazali so mi boren ulov: king fish (se mi zdi), tiger fish, tiger prawn ... skratka, baje bolj piskavo kot ne. "It's very hard work!" je pribil eden od njih, in me, ko sem jih zapuscala, prosil za "commission". Ni problema, padlo je nekaj kovancev in vsi smo bili srecni.
Stopila sem do trajektica do ERnakulama. Tu v Kochiju gre v bistvu za kompleks otockov in polotokov, tako da je prehajanje med njimi najlaze (in najceneje!) z malimi ladjami. Vmes na poti do tja sem se malo zgubljala med stranskimi ulicami, pa v kaksen spice shop sem zavila iz firbca, potem pa na trajekt. Izkoristila sem ladies' line (zenske imajo tu prednost pri kupovanju kart - se ze veselim kupovanja na zeleznicah!) in vzela eno - za 2,5 rupij. To je bilo pa res histericno poceni ...
Po cetrt ure voznje sem se izkrcala (se vedno v soncu!) na drugi strani mesta in zavila v bliznji turisticni biro. Malo sem se pozanimala o festivalih v Kerali, pa o placu, kjer se moram dobiti s Paulom, pa potem se o lokaciji tiste BCH restavracije.
Odpesacila sem tja in kafic najdla iz prve. Zakon! PRostoren, busy, sami Indijci, zakon! Na kriziscu Broadwaya in Press Club Roada. Hotela sem vzeti doso, ampak sem se za hip zmedla in narocila kar today's special: biryani, pa seveda chai. Prislo je pred mene v hipu, in bilo je res odlicno. Grebla sem z rokami, a ocitno ne dovolj ucinkovito, saj mi je smejoci sosed pomignil, naj uporabim prilozeno zlico. Trmasto sem vztrajala, da se ze naucim uporabljati svoje roke kot pribor.
Po zapolnjenem zelodcu sem se zgubljala po Broadwayu. Zgleda kot pretezno cona za pesce, ceprav skuterji, autorikshawi in bicikli se vedno najdejo svojo pot med trumami pescev. Trgovina pri trgovini, vse zivo je na prodaj, tako da je bila izbira kar tezka, kaj vse pofotkati. Ce mi seveda ne bi crknil fotic. Stalno mi je javljal error 99 in protestiral, tako da sem skorajda popenila na licu mesta in ga zabrisala v smeti od same frustracije. Kupila sem si vreco indijskih oreskov (100 g = 45 rupij), da se potolazim in ohladim. No, pa se nek shake sem vzela, tako, da bo bolj zaleglo.
Odpesacila sem do south bus station, vzdolz MG Road, in si usput kupila nek fake porocni prstan za 8 rupij. Bojda ti s tem manj tezijo, ce kot zenska potujes sama. 8 rupij za manjso dozo nadlegovanja je pa res drobiz ...
South bus stop sem nasla iz prve, bus do Thripunitra pa je tudi prisel po 2,5 minutah cakanja. To mi v Aziji ni nikoli jasno: kako hudica vsi busi kar takoj pridejo? Ali res vozijo tako pogosto ali pa jih v isto smer vozi nesteto - ali pa je kar oboje - ali pa kaj tretjega? V vsakem primeru javni prevoz deluje odlicno, sploh ce ga primerjam z ljubljanskim. Ampak ne bomo sli tja, sem na dopustu.
Po pol ure voznje sem bila na SN Junction, kot mi je velel Paul, in cez par minut se je ze prifural mimo s svojim motorjem. Pridruzila sem se mu in odbrzela sva do klinike, ki je bila res blizu. Bila sva pol ure prezgodnja, ampak to sploh ni bilo panike, ker so me takoj vzeli naprej. Paul je na hitro skocil se po brisace, ki bi jih morala imeti s seboj, in masaza s savno se je lahko zacela.
V roke (dobesedno) sta me vzeli kar dve Indijki. Ayurvedska masaza namrec zapoveduje, da se spoli ne smeji krizati torej moski ne sme masirati zenske, kar ponekod izkoriscajo (kdo ne bi ... spomnimo se Balija). "Change, remove," sta veleli hindujki in v par minutah sem pred njima stala - tako je! - popolnoma gola. Na posebno brisaco sem polozila kovanec, "za molitev", sta rekli, in jo polozila pod neko svecko.
Legla sem na trebuh na lezalko iz bambus-like materiala, in ena od njih me je zacela polivati z rdecim cedrastim oljem in masirati. Druga, zgovorna, se je zapletla v pogovor in me sprasevala vse zivo o meni, pac od kod sem, kaj pocnem, kaj delam doma in kaj delam tu, najdlje pa se je zadrzala pri poglavju o fantu oz. mozu. To je tu res big deal, tako da me sploh ni ne cudilo ne motilo. V zameno sem bila se jaz firbcna in sem jo izprasala vse: izkazalo se je, da ima 43 let, otroka stara 17 in 13 let, enega sina in eno deklico, in seveda moza, doma je nedalec stran, z azyurvedo pa se ukvarja ze 20 let in je tudi uciteljica v ashramu v sosednji stavbi in ima vedno dovolj dela z novimi uka zeljnimi prisleki. Vmes, ko sva nalagali, me je prevalila na hrbet in se me lotila ona. "Oh, mozolji! Tu, tu, tu tu in tu!" se je hihitala. Povej mi nekaj, cesar ne vem. Noge in roke mi je zvijala v jako kocljive polozaje iz zahodnjaskega zornega kota, tako da sem bila povsem avtomaticno kar malo zategnjena, ampak nihce se ni sekiral, jaz pa kasneje tudi ne, tako da sem se lahko sprostila. Na tleh je torej elzala rdece pomazana klada bele polti in presvicanih las. Tudi prav.
Nadaljevali smo sede, potem stoje, vmes naju je ta nezgovorna zapustila, in ostali sva sami. Zaprla me je v steam bath, ki zgleda kot neke vrste individualna savna, in bilo je prav prijetno in sproscujoce/ Po kaksnih 20 minutah soparjenja me je obrisala, potem pa sem izsilila tus, ki je bil ravno za vogalom. Odlicno. Pocutila sem se kot prerojeno. Narocila me je jutri za ob 14.30 in poslovili sva se, spodaj pa sem se spet dobila s Paulom.
Ustavila sva se na hitri kavi v nekem kaficu in malo mi je se povedal o tej ayurvedski sceni. "Tvoji maserki sta zelo izkuseni, ker tudi ucita druge. Ce te masira napacen clovek, npr. na hrbtu, ki je zelo obcutljiv del, se ti stanje lahko poslabsa, lahko celo ohromis. Zato ne gre zaupati prav vsakomur, ki se izdaja za zyurvedksega terapevta, cemur pa turisti nasedajo, in to za mastne denarce. Ayurveda ni samo zdravljenje, je nacin zivljenja s svojimi zapovedmi. Tudi jaz znam masirati, ker je to druzinska tradicija, a nikoli ne bi masiral drugih izven svoje druzine, ker nimam toliko znanja kot ti tu v tej kliniki. Zdravnik, ki te je vceraj pregledal, je bil dr. Yogidas," mi pove Paul, medtem ko pijeva nescafe in roznato obarvano vodo. "V tej vodi so ayurvedska zdravila, lubje drevesa Padhimugham, ki se uporablja za ajurvedska zdravila. To zdravilo je blagodejno za zelodec. Sicer pa, kot si sama videla, ayurvedska masaza ni neka fanscy scena, kot jo prodajajo v spajih. Gre za zdravljenje, tako da to je ta prava stvar, kamor sem te peljal. Oni vedo, kje so vene in kje morajo masirati. Jaz ne bi sel kar k enemu doktorju, ne bi te peljal kar nekam, ker sem bil pred nekaj leti tudi sam tui in mi je res pomagal ozdraviti tezave s hrbtom. No, zares sem se pozdravil - brez heca - pri nekom z molitvijo, ampak ta klinika je res vredna svojega denarja in slovesa."
Po zanimivih debatah me je Paul kar zategnil domov in cakala me je zehta. Nato pa ulicni prigrizek do internetnega kafica, a zal sem ostala samo za nekaj minut, ker je ze klical drugi CSer Jifri. Z njim se lovim ze od srede, tako da sva se nocoj koncno dobila. Pobral me je za vogalom, in ko sva bila na poti na kafe v Ernakulam, je zastavil magicno vprasanje> "Imas rada doso?" Jifri, kaj sploh sprasujes .... Zavila sva torej do ERnakulama, na MG road, do kafane po imeu Pai Dosa, kjer imajo - reci in pisi - 70 razlicnih vrst dos. Skoraj se mi je zmesalo ... Narocila sem chatney dosa, on pa neko drugo, in zabava se je zacela.
Jifri je 28-letni biznismen, ima svoje podjetje z baby robo, sicer pa je studiral v Birminghamu in prepotoval vecino Evrope, do Slovenije mu pa se ni zneslo, a je slisal toliko lepega o njej, da je definitivno na seznamu. Prilila sem se nekaj olja na ta ogenj in ni vrag, da ga kdaj ne vidim v Ljubljani. Nato sva se - tudi na poti nazaj, ko me je zategnil s svojim avtom - ja, blazen preskok z motorja - menila marsikaj. "Indija in Kerala se je v zadnjem casu precej spremenila. Vcasih sploh ni bilo srednjega razreda, nato jih je bilo okoli sto milijonov, danes je ta stevilka ze 300 milijonov. Fort Kochi, recimo, je bil pred deset leti popolnoma drugacen, turisti so stanovali v Ernakulamu in se vozili tja s trajekti. Zdaj pa so samo se turisti. Za Kitajce pravijo: odlicni so zaradi svoje vlade. Za Indijce pa: odlicni so kljub svoji vladi. Prevec smo liberalni oz. nihce ne dela, infrastruktura je slaba, vendar v Indiji je toliko denarja ... in prav denar najvec steje. Ce si dober sportnik, bos to opustil, ker v sportu ni denarja, razen v kriketu. Atletika? Pozabi. Kerala je ena od dveh komunisticnih drzav v Indiji, kar pomeni, da ni nobenih vlaganj z Zahoda, da ni industrije, da so vsi v sindikatih, tudi ce so nezaposleni, samo da so. Po drugi strani to pomeni lepso naravo, cistejsi zrak. Keralcani psotanejo delavni, samo da zapustijo meje, ze v Tamil Naduju so zelo delavni, sploh p ana Bliznjem Vzhodu, kjer je malayalam (keralski jezik) malodane eden od uradnih jezikov. Od sestih milijov ljudi v Dunaju je en milijon Indijcev, od tega gotovo 75 odstotkov Keralcanov."
In tako naprej in tako naprej ... Omenil mi je, da gre konec meseca v Hampi na full moon party, in malo sva dodelala moj nacrt potovanja. Povedal mi je, kaj se splaca videti v Kerali in predvsem, kaj ne, tako da bom morda najbrz spremenila svoje nacrte (kakrsni koli ze so?). Morda grem kar takoj na sever, v Bekkal, pa potem v Kannur in Calicut pa Wayanad, pa potem v Karnatako (drugo drzavo) v Mysore, od tam v Bangalore, da se dobim z njim in njegovimi prijatelji, pa na sever v Hampi. Po par dnevih tam - Hampi je menda Angkor Wat Juzne Indije - jo lahko mahnem v Chenai in Pondi oz. Auroville, pa sele potem na jug Kerale, backwaters in to, da se vreme malce spuca. Bom videla! This is India, everything is possible.
Mimogrede, Jifri je musliman, Lloyd je rimokatolik, Paul je protestant - kje so vsi hindujci? Vsaj maserki sta ...

Advertisement



9th October 2010

Masa┬×a
Da, spomnimo se Balija :D

Tot: 0.038s; Tpl: 0.021s; cc: 6; qc: 24; dbt: 0.008s; 1; m:saturn w:www (104.131.125.221); sld: 1; ; mem: 1.2mb