Smile, baby, smile

---

Hvala bogu smo danes opustili ritual zbujanja ob nenormalnih urah. Tako je bilo dovolj priloznosti za stvari, ki so postale res redkost - npr. tus in sveze gate. Ceprav skorajda po nulo, je bila tista voda v leseni kolibi brez strehe nekaj najbolj cudovitega v zadnjih 48 urah. Oh. Niti to me ni motilo, da se je voda iztekla ravno, ko sem bila nazajfana in jo je Biserka potem spet natocila cez nekaj minut. Vseeno. Samo da je tus. In gate. Oh.
Potem sem se lotila pranja perila, ker do sedaj ni bilo totalno nic casa niti za to. Vsaj v tem primeru je bilo dobro, da smo gate menjavali kot moj fotr v vojski, kajti ce ne bi jih ze prej zmanjkalo. No, pranje je bil spet podvig zase, se bolj pa susenje, ker je bilo oblacno. Goodie. Sla sem na zajtrk, ki sem ga seveda ze zamudila, ceprav je bil kao splaniran za pred 10 minutami. V Ugandi je cas pac relativna zadeva. Jebiga, nisem dobila toliko ananasa kot drugi in marmelada je ze zdavnaj posla, ampak - stusirala sem pa le bila! In se glavo sem si oprala, olala!
Sledila je Bernardina razlaga o Edirisinem projektu Smiles, ki zajema njihovo nursery shool in primary school nearby. Potem pa smo stvar preizkusili v zivo. Oh my! Jaz pa horda frocov? In se crnih povrh? Hja, dejstvo, da nisem podedovala nobenih pedagoskih genov (elektricarskih pa tudi ne, ampak to je v tem obmocju itak brezpredmetno), me je kar malo plasilo. Rachel, Mankica, Angelika in jaz smo sle v nursery in s Fiono smo prisostvovali pouku. Otroci so nori!!! Stalno te gledajo, opazujejo, se dotikajo tvojih dlani, te pozirajo z ocmi, obcudujejo, smejijo ... noro noro! Ostali so bili prilimani na okenske resetke in nas opazovali, kajti mzungu smo tu vedno atrakcija.
Vmes je zacelo sumljivo pihati in se se bolj oblaciti, tako da sem se pobrala za par minut in odhitela resevati nase cunje, da jih ne bi odpihnilo, po moznosti na kaksen kravjek (jap, kot se za pravo komuno spodobi, imajo tudi tu nekaj zivalic, ki se cez dan veselo pasejo naokoli). Potem pa nazaj, tokrat na dvorisce, kjer je bil zajtrk - yes, maize porridge, ananas in banane - in tudi vsi ostali iz nase skupine. Fotosession je bil ... neverjeten. Tudi ce si cisti fotografski analfabet, lahko dobis slike, vredne kaksne nagrade, kajti otroci so takooooooo dovzetni za vsak stos, spogledujejo se z objektivi, rinejo vanj, se nastavljajo, vse ... hudo hudo. Pa se tako lusni so. In ubogljivi.
Zatem smo sli se v osnovno solo in vse nase navdusenje in evforija sta izplahnela. Kaj takega ... Jaz sem sla v P2 (2. razred) in situacija je bila katastrofalna. Najprej so se vsi zakadili in zaprasili na zvezke oz. nekaj temu podobnemu, ki jih je uciteljica odvrgla na tla. Potem se jih je vseh 70 posedlo ali bolje receno razkropilo naokoli po ucilnici, ki bi bila primerna za najvec 30 ucencev. Kriza. Nezainteresirana, a nasmejana uciteljica, ob kateri sta stopicljala dva njena otroka, drzec jo za roko, ni delala nic, samo postavala je. Cez nekaj minut jih je pripravila do petja, ploskanja in poskakovanja, in bili so res huda konkurenca dunajskim deckom, kar se ubranosti in melodicnosti tice, kajti kar je res, je res - Africani so rojeni s temi talenti. Ampak to zame ni snov 2. razreda. Potem je na tablo zacela pisati nekaj enostavnih racunov, kot je 3 + 4 = 7 in otroci so ugibali rezultat in nekateri prostovoljci so jih pisali na tablo. In potem, cez nekaj minut, je bilo pouka ze kar kao konec. Obup. O-bup.
Sandra, Biserka in jaz, ki smo bile v tem razredu, smo vse zgrozene odsle dol do nase jedilnice in pocakale na ostali (in na kosilo). Sledila je evalvacija in zbiranje vtisov z Bernardo. Mankica je recimo omenila, da je bilo v njenem razredu 110 otrok in da je celo ona kar popravljala neke naloge iz anglescine. Kaj sploh se dodati? Sprasujem se lahko samo, kam je sel ta svet, medtem ko smo sli mi v povsem drugo smer. Kaj smo storili? Ali bolje: cesa NISMO storili? Ne vem ... ne vem.
Imeli smo se eno uro z njimi, in sicer igranje na prostem v casu odmora med 3.30 in 4.30. Ker je Biserka kot uciteljica plavanja in sploh izjemnih izkusenj z otroki prava zakladnica idej, sem se ji pripopala za partnerico. Dobili naj bi KAO vsak po 15 otrok, ampak ... tudi stevilke so v Ugandi drugacnih dimenzij. Dobili sva jih cel rajon in zaceli smo: najprej lovljenje (prej sva se pozanimali pri eni lokalki, kako se rece nekaterim besedam v rukigi za boljse razumevanje igre), potem skakanje z balonom med nogami, kar je bil ultra mega hit, pa igre s kolebnico, pocepanje, skakanje ... bili so neumorni!!!! Midve sva bili ze povsem upehani od demonstriranja, ko so otroci samo zevali v naju in pricakovali se. Noro. Res.
Po tej uri dozivetja posebne vrste smo sli nazaj in midve sva se pripravili, da bova sli nazaj v Home (v Kabale) na miting za Studio Edirisa, ostali pa so imeli steering lessons s kanuji by Emmanuel - ki, surprise surprise, tudi ne zna plavati. Je pa majster veslanja. Bingljali sva torej pred skupnim prostorom in cakali in cakali ... in cakali ... in Mosesa, ki bi moral priti po naju, od nikoder. Malo sva zapanicarili pri Bernardi, ki ga ni mogla poklicati, ker ji je crknil telefon (elektriko tudi tu dobivajo s soncnimi kolektorji, tako da ob oblacnem vremenu elektrika ne sploh), zato sem prosila Emmanuela, naj stori to namesto nje. Kot po nakljucju (ki jih ni) ga je takrat poklicala Kim in razlozila, da pride dol in da naju bo potem ta taksi odpeljal v Home. Kar je pomenilo vec kot eno uro zamude. Namesto ob 6h sva tako prisli ob 7.15. Jebiga. Takoj sem si narocila masala chai, Miha pa vecerjo za naju (ki sva jo ob jezeru zamudili), in miting se je zacel. Bilo je res dobro, veliko idej, brainstorming je zakon in bila sem zelo optimisticna, kar se tice nasih novinarskih delavnic in kasneje radijskega programa. Koncali smo ob kaksne desetih, jaz vidno zmatrana, potem pa smo sli nazaj. Prvo presenecenje je bilo direkt pred vrati Homea, kjer so se v trdi temi pasli domaci prasci, potem pa sama voznja do dol. Na zadnje zice se nas je nalimalo pet ljudi (Miha, njegova hci Enya, Adam in midve), spredaj pa trije. Za popizdit. Naj omenim, da voznja traja pol ure. In je polna lukenj od povodenj.
Lahko noc.

---

Photos

School. Prison? School.
Sometimes seems like these two institutions overlap.

Playground
Amazing Bunyonyi landscape

Snacktime
Maize porridge, pineapples, bananas ...

Jumpin'!
Biserka rocked the place