Crafts & much more

---

(Tole pišem za nazaj, tako da če koga ne zanima, lahko mirne duše preskoči.)
Neverjetno, pa je le prišel zadnji dan v Afriki. Vse skupaj se je zdelo, da sem oz. sva tu e neskončno dolgo, pa so minili le slabi trije tedni.
Čeprav sva šli spat s kurami (ob pol desetih), se nisva prebudili z njimi, ampak "šele" ob pol devetih. Očitno je klima glavnega ugandskega mesta ugodno vplivala na najin spanec. Vzeli sva si čas do desetih, ko so naju uradno morali izbaciti iz hotela, čeprav so e kakšne tričetrt ure prej mencali, ali bodo ladies take another night. Pozanimali sva se, kako s taksiji - tistimi belimi kombiji za uradno 14 ljudi, neuradno pa kakšnih pet več - prideva do Owino marketa, ki je bila najina prva postaja. Šli sva do sosednje Jinja road, kjer sva za borih 300 šilingov (nekdanjih 30 tolarjev) ujagali tale najin prevoz. Conductor oz. sprevodnik je bil na vrhuncu prijaznosti in niti naju ni nategnil za ceno. Ko smo prispeli do bliine najine prve postaje (postaj seveda ni, ampak se sprevodnik čez odprta okna dere, kam gre in kje ustavlja), naju je sprevodnik pospremil in nama pokazal pot do tega slovitega marketa. Brez panike, taxi mu niti slučajno ni ušel, kajti rush hour v Kampali ni omejen samo na jutra in popoldneve, ampak kar na zmeraj.
To je to! To je prava đumbus Afrika! Najprej sva šli po "blinici" čez old&new taxi car park, kar zgleda kot sardinjenje omenjenih taksijev, in seveda so se za nama ozirali pogledi in sva bili deleni opazk (hm, psovk?) mzungu mzungu mzungu. Ko pa sva končno prispeli na Owino, so se nama zdeli prejšnji odzivi lokalcev kapljica v morje. Na marketu sva bili reci in piši prav zares zares edini belki, našli sva na vsej poti samo eno, zakopano v izbiranje otroških oblačil. Ampak če se ne ustavljamo preveč pri mzungu-zadevah, bo bolje. Market je milo rečeno cela štala: guva za popizdit (kdo tukaj dela in se zadruje na delovnem mestu?), pasovi pri čevljih pri pečenih samosah pri sušenih ribah pri lesenih izdolbinah neznanega porekla pri grmadah matok pri razstavljenih televizijah in računalniških čipih in ivih ivalih in ajfah in cukrih iz sto drav in koruzi in riu in ... vse najbolj neverjetne zamisli, ki se ti porodijo v glavi, so se manifestirale v materialnih "dobrinah". Seveda se nisem mogla izogniti, da ne bi primerjala z azijskimi trnicami, in našla sem kar nekaj vzporednic, pa tudi razlik. Guva - itak, ta je skupna. Majhni, svinjski, mokri, zahotli, skorajda neopazni in za zahodnjaško oko nemogoči prehodi - tudi to je. Pa še kaj bi se našlo, ampak najbolj me je bodla v oči razlika: čeprav je bilo šare za obleči in opremiti in nahraniti vso Afriko, če ne e kar cel svet, bi kaj uporabnega zase našla teje kot velike tortilje v Ljubljani. V jugovzhodni Aziji bi za cel market zakupila dodatno cargo letalo; tu bi se z veliko cincanja morda le odločila, da si nekaj vzamem za spomin. Ne vem - biuterije nič (evo, tega pa res ni bilo!), hrana nič posebnega, obleke ne sploh ... Jebiga!
Zapustili sva izvorni kaos in se peške podali do drugega, Nakasero marketa, ki je bil kakšnih pet minut stran. Ker nisva čisto točno vedeli, kje je, sva povprašali enega študenta, ki si je kar vzel čas in se malo sprehodil z nama. Kao v pravo smer, a izkazalo se je, da ima on še manj pojma kot midve. Vprašal je enega kolega in ta nas je končno usmeril v pravo smer. A neverjetno, ta zadnji najin novi znanec je kot nalašč prodajal sadje na tem marketu in nas pripeljal do njegove stojnice, kjer smo se zdilali za en ananas - meni se je e mešalo od vseh čapatijev in ne-zelenjavne hrane. Začeli smo pri 3500 šilingih za enega (ne pozabimo, da je bil ananas CEL v Kabalah 300!) in na koncu prišli na 2000. Jebiga. Zrezala nama ga je ena od njegovih prodajalk in tako sva se v senci stojnice mastili z morda najbolj sočnim ananasom ever sploh. Res, sok mi je tekel po bradi, po rokah, pa če sem se še tako trudil, da bi gobec stegovala nad kanal, medtem ko si tlačim pregrešno dobre kose rumenega mesa v usta. Tile ananasi so morda, če se e gremo primerjave z Azijo, celo boljši. Najboljši. Teko se bo spet navaditi na brezokusne priblike doma.
Nakasero market je sestavljen iz dveh delov, zato sva šli čez cesto še na drugega, kamor naju je omenjeni stric peljal na craft section (tri stojnice, nič pametnega). Počasi mi je e šel na ivce s svojo vsiljivo prijaznostjo in vnemo po razkazovanju "svojega" becirka, zato sem se ga na svoj značilen neprijazen način znebila, da hvala lepa, bova e sami. In se je brez pizdenja res spokal. Hudo.
Drugi del marketa je imel nekaj mesarij več - z napisi Man U in Arsenal, seveda - ampak nič dovolj zanimivega, da bi ostali veliko dlje časa. Pa še crafts so bile totalno zanič. In ker je bil to najin glavni cilj, sva se podali zadnji destinaciji naproti: Exposure Africa. Hoteli sva ujagati taxi, a KAO noben ni vozil tja na Buganda road. Vsi so nama "svetovali", naj vzameva boda boda, kar bi naju prišlo nekaj tisoč šilingov (pa še ivljenje bi bilo na nitki v tem prometnem cirkusu). Vprašali sva celo prometnika, in rekel nama je isto, zato sva šli kar peš - ker res ni bilo daleč. A v vročini se človeku ne da ravno sprehajati.
V bliini Exposure Africe sva našli nekaj zanikrnih štacunc s craft robo in bili dokaj poklapani, dokler končno nisva našli ene spodobne, zraven pa še pravcati zahodnjaški kafič. Privoščili sva si sendviča z zastonj solato (beri: nekaj zelenjave okoli glavne jedi) in pripadajočo kavo za 7500 šilingov = 3 evre. Hudo drago, sploh za kabalske razmere. Ali jebiga sad. Potem, podkrepljeni in polni optimizma, sva šli čez cesto na omenjeni market - in doiveli leden tuš. Exposure Africa je bila, sorry for the inconvenience, tisti dan zaprta. Oh ne! Prav vse najine spominske in zapravljalske ambicije sva stavili na to trnico! Povsem povoeni za nekaj sekund nisva vedeli, kateri bi bil najbolj primeren način za tolabo, ko sva le nekaj metrov stran opazili novo trnico - in doiveli katarzo. Nešteto stojnic, nešteto robe, nešteto nakita, nešteto veselje!!! Ohhhhhh!
To je bila najina postanka za več ur. Treba si je bilo ogledati vso ponudbo, večkrat, primerjati cene, se dilati, razmišljati, preudarno odpirati denarnico ... Ravno, ko sem kupovala neko wannabe masajsko veriico, pa je vreme zamenjalo ploščo in ulilo se je kot iz škafa. Totalno. In ni prenehalo kakšne pol ure. Kakšen tropski vihar! Pihalo je kot pri norcih, zlivalo pa še bolj, nekatere stojnice so malo puščale, vse pa so se zaprle navznoter, tako da se me je spet polastila sveta groza ob misli, da je trgovanja konec, kajti pokupila nisem še niti pol ogledanega. A kot mi je zagotavljal prodajalec, udarjajoč na boben, da bo vse hip hop minilo in bo spet sonce, tako se je tudi zgodilo. Stojnice so se spet prebudile iz deevnega mirovanja in kupovanje se je nadaljevalo. Vročina pa tudi.
Obloene z vrečkami in neizmernim veseljem, da sva izpolnili še svojo zadnjo nalogo, sva šli spet to Kampala road in ujagali taksi do hotela. Seveda so naju hoteli nategniti in za vonjo zaračunati 500 šilingov, a sva conductorju dali jasno vedeti, da z nama ni šale in da se za več kot 300 ne peljeva. Vgalo je in dobili sva častno mesto na sprednjih zicih poleg šoferja. Obe, seveda. Brez pasu, seveda!
Ker nakita in ostalih bedarij ni nikoli preveč, sva šli še v African village nasproti najinega hotela in zapravili še zadnje šilinge. Kar nama je ostalo, sva za nekaj hrane in pijače zapravili v trgovini. In potem je bilo res e skorajda vsega konec. V hotelu sva se še stuširali (oh, luksuz, voda, elektrika, ni da ni!), potem pa je prišel en tip, Tony po imenu, za katerega se je izkazalo, da ga je poslal najin driver Ken. Do zamenjave je prišlo, ker je Ken moral na en pogreb. Jebiga, škoda, Ken je faca, ampak nisva se sekirali - samo da prideva do letališča.
Vonja do Enteb je bila nora, malo po levi, malo po desni, predvsem pa po temi. Zaprte oči ali pogled, usmerjen drugam, je bil najboljša monost. Zahvalili sva se Tonyju s 40 tisoč šilingi in dejansko šli zadnjemu dejanju naproti. Check in je bil gladek, letališki staff za crknit prijazen, le za business class se nisva mogli zdilati, čeprav je bil tipček po imenu Stephen neizmerno prijazen in nama zagotovil, da bova naslednjič, ko letiva s KLM, RES v businessu. Človek bi ga kar dral za besedo.
Znotraj letališča pa totalna beda. Kao, da ga prenavljajo, zato ni nič, ampak skorajda je bil tako reven kot Brnik. En kafič, dve štacunci, in to je to. Prodali so tudi e vse časopise, tako da ne bo nič z mojo novinarsko zalogo, cene v craft shopu so bile pa priblino 15x draje kot na popoldanskem ekshibicioniranju najinih strasti. Ni panike, tako ali tako sva pokupili vse, kar sva hoteli in najbr še več. Privoščili sva si še zadnjo pijačo, z očmi prestregli angleško fuzbal tekmo, z ušesi pa Celine Dion v reggaeton izvedbi, in potem ... via Amsterdam ... via Pariz, kjer sva čakali dve uri preveč ... in via Ljubljana.
Bilo je neizmerno bogato, neverjetno pestro, zasičeno z izkušnjami. Takšnimi in drugačnimi. Sporočilo pa je jasno: pridemo še kdaj.

---

Photos

Owino market
Uh, spacy!

Owino market
From this to that and beyond

Owino market
OK one more shot with matoke and then I'm done

Owino market
Fish, anyone?

Owino market
If you're up for something sweet ...

Owino market
Meat galore

Nakasero market
Who knew this ain't England ...

Goodbye, Uganda
Last lunch in East Africa (so far)

Trust God
In case you've been in doubt ...