Afrika - naredi sam

---

Spanje do onemoglosti, ene 9 ur skupaj. Zdaj sva se pa naspala in spravla noter za nazaj. Zajtrk lepo s pogledom na turkizno svetlo morje, kako se odmika. Tukaj sta oseka in plima blazno veliki; razlika ene 3 m ziher. Morje se res potegne ful nazaj in potem pride skoraj do obale. Le kaj je za zajtrk v topih drugega kot obilo sadja, en kos toasta in jajc in palačinka. Aja in puter in marmelada. Kava je instant, mleko normalno – »alpsko«.

V Afriki je vse naredi si sam, vsaj tukaj; stoli so - tukaj je vse naredi sam: na terasi imava stole narejene »doma«, pomeni kosi lesa, lepo obtesani in zvezani skupaj s kožo živali; sediš na eni bogi kravici, lepo na mehkem usnju pod ritjo. In tako je veliko stolov tukaj. večina; ograje, štenge, vse je tako narejeno; kar pa ni ročno – ali pa tudi je – je pa tak masiven les, da ga komaj premakneš. Midva imava eno malo mizico v sobi, sem jo komaj prestavila, da sva kufer odprla. Saj ni tako mala soba, a vseeno. Skratka, vse naredijo sami; tudi luster – ampak dobra ideja recimo. Kot na sliki.

Danes sva šla proti Jambianiju, v drugo smer; lepo na easy. Sonce žge na polno, sence skoraj ni, toliko smo na ekvatorju; piha ko zmešano. Vmes sva malo pavzirala na sokcu in dalje do te vasice, za vsemi resorti. Folk res živi v revščini; to je en kaos zidanih hišk, tu in tam kakšna kokoška, pa kako govedo, cunje sušijo na kamenju pred hišo, ki zgleda kot odpaden gradbeni material. Gradijo, kot gradijo; proti postresno ziher ne, ali pa morda. Kdo ve. Ampak postavijo pa gradbeno tablo. Bwhahahah

Na poti nazaj sva šla jest, v eno restavracijo nad morjem; mama Africa z zelenjavo in rižem in kalamare v eni omaki z rižem – mnjam mnjam. Kaj pa drugega. Večerja bodo veliki škampi. Mnjamiiii in ocvrti lignji za Vilija in riž. Kak je tu fajn, ko lahko človek je do onemoglosti za mali denar. Takšna večerja, kosilo za 2 s pijačo je 20 EUR. Ful prijazni, ful dober ambient. Nazaj sva prišla malo utrujena, se zleknila na eno veliko gugalnico in skoraj zaspala. Pa nama veter ni dovolil; piha ko noro ob morju; popoldan te tudi na soncu celo malo zahladi. Saj ni res, pa je. Ko te cel dan praži sonce, in švicaš, sploh ne veš… ležeren popoldan skratka. Zdaj pa večerja, knjiga in spat. Za jutri sva si organizirala prevoz v Zanzibar city – mesto Zanzibar ali Kameno mesto.

Prevozi so tukaj na drugo stran otoka 50 ameriških dolarjev, cca 45 EUR. Išče cenejše opcije, in sva pred najinim bungalovom, ko se cesta v naš resort konča narajmala na enega taksista, ki je pripeljal ena dva koma nažgana Švaba. Ženska je komaj hodila po hribčku proti hiškam. Pa to ne mlada, stara po moje okrog 60! Nasipana, da bog pomagaj. Zdaj pa sedita zraven naju na večerji. In smrdita po alkoholu; vsaj majeta se ne več, ko hodita. Skratka sva skočla do tega taksista in ga vprašala, koliko bi vzel do Zanzbiar mesta, smo se zdilali za 40 dolarjev. Tu se vse baranta; prodat ti tudi hočejo vse na vsakem voglu; zdaj imava taktiko, da rečeva, da sva že bila. Če rečeš, da greš domov, ti ponujajo transfer, če rečeš, da si tu, ti ponujajo ture na snorklanje, na ribarjenje…itd. ha ha ha ha ampak, ko rečeš ni din din, se umaknejo; skratka malo so sitni včasih, ampak tako je, ko prehodiš ene 8 km ob obali. Že dobro, da ne jeva sladkarij, ampak riž in morske žvali.

Ja drugače os tukaj kužiji lepo poštimani, z ovratnicami, lepo dlako, lepe zobke. Muce so bolj shirane, Viliju se vsedejo direkt za stol. Ali pa ima psa pod svojim stolom. In ga pohodi, kot Sweety doma, ko pozabi, da pod njim leži. Bwhahahah drugih nekih živali še nisva videla. Opice baje skačejo nekje, a tukaj najbrž ne.

Večer lepo na easy, terasa ali bi rekli restavracija je polna, pihlja iz morja, diši po ribah in čakava na večerjo. Jutri je nov dan in nova doživetja.

Lahko noč in Inčika – še 5 x spat in te pocartava.

---