Advertisement
Published: November 14th 2018
Edit Blog Post
Za danes sva si naročila prevoz v Zanzibar mesto, oz. Kameno mesto/Stone city. Glavno mesto, ki je včasih bilo pod Omanom oz. ga je osvojil Sultan iz Omana, kjer so držali sužnje in jih po 10 000 dnevno deportirali v Oman; zraven vseh drugih stvari seveda, ki so bile tukaj – hrana, zemeljske dragocenosti, dragi kamni; Vidi se vpliv Arabcev, kasneje Britancev – vozijo po levi, štek doze in vsa elektrika je identična, kot v Veliki Britaniji še danes. Pa vpliv Evrope, a najbolj je viden arabski vpliv. Mesto je res zmedeno, konfuzno, ulice niso ravne, kar zavijejo, ozke, vse enake. Ko naju je šofer odložil na takem punktu, ko je veliko turistov je nekak vhod v mesto; tu se je takoj nalimal t.i. vodič. Najprej sva bila v dvomih, če bi ga vzela, potem pa ko sve se že vozila, sva videla, da tu nimaš sam kaj iskat, razen, da ti je vseeno, kje se znajdeš čez 2 uri; pa ti ni glih. Turistov je, a ni to tak obljudeno, da bi dol padel in se počutil pa totalno safe, vmes ti na ucli težijo tudi razni zadetki in ti želijo vsilit ogrlico ali pa malo gandže. Ima vsega. Skratka
vzela sva tega vodiča, ki naju je peljal po vseh teh labirintnih ulicah, razgledom nad celo mesto, skozi tržnico, ki je podobna vsem tem tržnicam, brez hladilnikov pri ribah in mesu, zelenjave in sadja cel kup, začimb in še kaj bi se našlo. Ulice ponedkod ful ozke, ponekod polno trgovinic z vso možno kramo in spominki. Ta »zaresne« trgovine so zunaj centra mesta. Ko smo se peljali proti centru, vse prodajajo, kaj nucaš. Od jogijev, ročno izrezljanih posteljnih okvirjev, kot imava pojstlo tukaj. motorno olje, cunje, plastiko, auspuhe..na enih delih taka gužva folka, da glih ne bi z nekim veseljem rinil med to množico. Vse ženske pokrita, ampak to ful pokrite. Tu je islam in res nobena ni brez rjuhe na glavi. Ampak to pisane rjuhe. Že malim deklicam, 3. letnim sigurno, dajo to na glavo. Boge punčke. Otročke, dojenčke imajo oblečene v pjacke, s kapicami na glavah – pri 31 in plust stopinjah!!! Mi pa jih imamo samo v plenicah, da nam ne bi zakuhali in se pregreli. Zdaj pa ti razumi logiko. Skratka, iz tržnice smo zavili med ulice, po mestu, levo desno, kako ljudje živijo; kar postapajo okoli, polovica moških sigurno; ženske niti ne toliko. Dedcev pa
ful. Vmes sva šla menjati denar na banko. Nama je bilo kar žal. To je bila procedura za crknit, nekega čakanja, izpolnjevanj formularjev, papirjev. Potem pa sva še čakala, ker je ena pred nama prinesla cele miljone šilingov na blagajno. In preden jih una naštela, pospravla…če nisva tam noter zabila več kot 20 min, tudi ne vem. Pa še mrzlo je bilo pod klimo. No, saj, ko sva bila na vrsti, nama je bilo vse jasno. Cepljeni proti vsej hitrosti na tem svetu.
Voden ogled sva končala pred rojstno hišo Queenove legende Freddieja Mercuryja. Bajta nič posebnega, le nad vrati napis, da je to njegova hiša in ena tabla z njegovimi fotografijami ob strani. In that's it. Nič drugega. Kot da ne bi bil svetovno znana, sicer pokojna, a nima veze – glasbena legenda. Kdo pa ne pozna Queenov? Kakorkoli, cajt za kosilo. Tuna in king fish na grilu s kus kusom in rižem; sva se najedla…mnjam mnjam.
Ker je bilo še nekaj cajta, sva bluzla po ulicah, malo probala kaj nakupit, vmes pa še spila en fajn kofe ob obali. Tak, ležeren obisk mesta, ki je zmeden do amena, kaotičen tudi in dovolj za obiskat za pol
dneva.
Šofer naju je že čakal in smo ga mahnili nazaj na drugo stran; vmes pa sva se rekla, da bi še rada videla Jozani national park, kjer živi ena vrsta opic – red colobus monkey, neka vrsta opice, rdeča opica, ki ima avtohtono življenje samo tukaj na Zanzibarju; poleg nje pa je še t.i. črna opica. To so take male opice. Skačejo vsepovsod. In dobesedno afne guncajo in ti dajo mir. Njihovo največji sovražnik je piton. Ki vsake kvatre 1 x pride na plano; a redko. Ko je monsunsko obdobje, je to področje 1 m pod vodo. Sprehod po gozdu, pa je tudi bil zanimiv.
Pozno popoldan sva padla nazaj v najin resort. Branje knjig na visečih ležalnikih, a naju je zahladilo. Zvečer, ko se sonce skrije, tako piha in je toliko vlage, da ni prav nič bajno prijetno. Ves si popast/lepljiv od morske vode v zraku, ki jo veter nosi ves čas. Zdaj sva na večerji, lahki večerji – sipini solatki. Mnjam mnjam; sva se za kosilo ful najedla. Imava oz. imamo vsi tukaj romantiko – sfalilo štroma. Tokrat 2. A zares. Nič ni videt, da b hitro nazaj… imajo celo eno zasilno luč, petrolejke in
svečke na mizah; ampak kuhinja pa obratuje. Ne moreš verjet. Do bungalov si bova svetla s telefoni, moj lučka za na glavo je tudi crknila 2 dni nazaj. Ha ha ha ha
Ja, to je najino 5. Skupno potovanje in 5. Država, kjer vozijo - po levi. Ha ha ha ha Prave države zbirava. Nič..ker ni bilo bloga včeraj, ni bilo štroma…
Kakorkoli, lahko noč. Inčika – te pogrešava… še malo pa prideva. Cmoka!
Advertisement
Tot: 0.081s; Tpl: 0.012s; cc: 10; qc: 46; dbt: 0.0583s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb