Torej. Po skoraj dveh celih dnevih lutanja, zgubljanja, poslušanja in gobcanja v Evropskem parlamentu sem e skoraj udomačena. Danes sem se zgubila samo enkrat. Od Bruslja nisem videla skoraj nič, razen usvojila obeh metrojskih linij in pot od postaje do parlamenta. Na glavnem trgu še nisem bila, ker mi je včeraj zmanjkalo energije (predvčerajšnjim pa sploh), ampak to nas menda čaka zvečer. Nek ur, pač. Po dveh dneh poštenega dela si manj od tega niti ne zasluimo. Na začetku je zgledalo vse bolj kaotično in brezglavo, ampak sedaj, če gledam nazaj, se je spreobrnilo v nekaj hudo koristnega. Vsaj tako lahko rečem glede na svojo delavnico. Po enis trani še dobro, da nisem prišla v tisto, v katero sem si elela. Tale naša, namreč, je preprosto super: delamo raznorazne prispevke na temo sustainable ways of transport, ... read more

Dopoldne sva zabluzili. Povsem. Tako ali tako sva spali do ene enajstih. Ups. Pred kosilom sva šli še v trgovino, ker ob nedeljah so te tu zaprte. Ninino pojasnilo: so preleni, da bi delali še ob nedeljah. Ppoldne sva šli na metro do Atoche Renfe in si ogledali tisti spomenik od terorističnih napadov od spodaj. Tisti turn je s te perspektive res lepši, ker je potiskan z raznimi sočustvujočimi sporočili v vseh jezikih (vključno s slovničnimi napakami), ampak sam prostor je pa obupen. Ne samo, da je še bolj vroče kot sicer na metro postajah, sam ambient je dokaj dolgočasen oz. pust oz. kar nekako cenen. Potem sva šli peš do Parqu del buen retiro (park dobrega počitka), ampak ker je vmes nekaj kapljajo, nebo pa je bilo grozeče svinčeno-sinje, sva se počili v nek ... read more

... why do all good things come to an end? Sedim v kaficu v Bangkoku, pijem vodo za 5 batov, pred menoj lezi vrecka z zadnjimi nakupi s Kao San ulice. V denarnici imam se okoli 400 batov, ce odmislim tistih 700 za departure tax in 35 za bus voznjo do letalisca. Nahrbtnik je ob odhodu iz Hanoja tehtal dobrih deset kil. Jutri bo najbrz vec. Noge imam nekoliko ozuljene, popraskane in popikane, frizura je ze itak cel mesec pobratena s slamo, obleke bo treba najbrz oprati dvakrat. Kljub vsemu - uzivam. Spomnim se fascinacije ob prihodu. Pa soncnega zahoda v Angkor Watu. Pa visenje v mrezi ob jezeru v Phnom Penhu. In prve thai kave v Kanchanaburiju za 10 batov, postrezene z ljubeznijo in prikupnostjo lokalne zenice. Seveda tudi rajskih, sanjskih plaz s tajskih otokov. ... read more

Bioritmu primerno sem se zbudila okoli osme ure. Ker sem bila sita se od vceraj, sem sla samo malo naokoli, da sem si zrihtala nov hotel nedalec stran. Za $7 na noc imam zastonj internet, kar je bil pomemben faktor, pa se lokacija je kul. Za dva dni se ne bom sekirala, da bom prav tu za prenocisce dala najvec do sedaj. Kaj cmo, Sla sem malo naokoli, do jezera, spotoma pojedla eno noodle juhico s tofujem, pri cemer mi je prav prisel moj fake Lonely Planet, da sem po vietnamsko povedala, da zelim vegetarijansko - te njihovi kosi mesa mi vedno izgledajo malo sumljivi. Hodila sem torej naokoli in spoznavala Old Quarter Hanoija. Moram reci, da mi je takoj bil ljubsi kot Saigon. Vse je precej starejse in neindustrializirano, v primerjavi s prejsnjo destinacijo. I ... read more

Pa je koncno prisel petek, ko se znebim tegale Saigona. Saj ne, da bi bilo kaj narobe z njim (ali pac?), ampak po tednu dni tukaj RES nimam vec kaj poceti. Pretaknila sem ze vsako ulico v dostojni razdalji od nasega hostla, preverila vsako trgovino in vcasih podlegla azijskim carom (zgolj v materialni obliki, nic bat!), mango-shakes in sticky rice with coconut mi tudi ze gleda skozi usesa ... Se nekaj pobasem za s seboj, potem pa na letalisce. In v Hanoi. Bomo videli, kako bo business class. Upam, da bo v njem se kdo z razcapanimi cunjami in napol strganim nahrbtnikom in nasmeskom do uses.... read more