Hanoi Joy

---

Hvala bogu, da sem sla v Hanoi, sicer bi se mi Vietnam zapisal v dokaj slabem spominu.
Zjutraj sem odpesacila do Ho Chi Minh mavzoleja. Nameravala sem vzeti cyclo (prvic do sedaj), ker se mi je vceraj pot do tja oz. v tisto smer zdela kar dolga. Pa sem bila danes en dva tri tam, tako da je nacrt s cyclom propadel.
Pred mavzolejem je bila vrsta blazno dolga, ampak smo se pomikali zelo hitro, tako da po mojem nisem cakala vsega skupaj vec kot kaksnih 10 minut. Ker se v mavzoleju ne sme absolutno nic slikati, sem morala odloziti fotoaparat na posebnem salterju, po security checku (kot na letaliscih) pa sem morala tam pustiti tudi vodo. Manjso torbico sem lahko vzela s seboj, zacuda.
Ker je bila ura ravno 10 zjutraj, smo lahko obcudovali menjavo straze. Ceremonija je vsaj tako svecana kot tista pred Buckinghamsko palaco, tako pise tudi v Lonely Planetu, in res je bilo kar fascinantno gledati v belo oblecene strazarje, kako so kot lesene lutke kolovratili okoli mavzoleja.
Koncno sem prisla na vrsto! Mimo strica Hoja vodi mimohod, tako da me je strazar, ko sem za trenutek postala (in si ogledovala Vietnamce, kako se s sklenjenimi dlanmi pred obrazom napol klanjajo pred svojim balzamiranim nesmrtnim herojem), kar takoj pocukal za rokav, naj se pomaknem skupaj s tokom drugih ljudi. Tudi prav.
Zraven sem si ogledala se One pillar pagodo in Dien Huu pagodo, potem pa sem sla severno mimo predsedniske palace do Ho Tay oz. West lakea. Pot me je vodila mimo Quan Thanh templja, na sreco pa tudi mimo neke super dobre bubble tea kafane. Vzela sem ice milk green tea with plum in tvegala okuzbo z ledom. Bilo je vredno, kajti te mlecni caji so za popizdit fenomenalni.
Na drugi strani ceste lezi manjse jezero po imenu Truc Bach in obsla sem ga po njegovi juzni strani. Po tej poti sem nadaljevala pot do hostla in vmes sem se nekje zasedela za noodle soup - ne pho, ampak bun, kar je nekaj podobnega. Not so pac tudi nudlni, vendar tudi paradiznik in ostale zadeve, skratka, podlaga je drugacna. Jasno se vedno odlicna.
Zavila sem nazaj proti old quarterju in odkrila celo ulico prodajaln slascic. Noro!!! Pokupila sem celo vrsto licnih in predvsem v majhne skatle pakiranih banhov (mung-bean cake), pa se eno veliko skatlo za Vietovo familijo. Ahhhhhhhhhhhhhhhhhh ...
Pred vrnitvijo v guest house sem se ustavila se na must-try sugar-cane juiceu in spet tvegala okuzbo z ledom. Ampak stvar je fantasticnega okusa. Jebiga.
Vzela sem knjigo in sla do jezera, ker je bilo zunaj cudovito sonce, Hanoi pa je hvala bogu malo hladnejsi od Saigona. Tistih nekaj stopinj manj je bajnih. Usput sem vzela mango juice, potem pa se zicnila na eno klopco. Idilo je vsake toliko casa zmotil kaksen prodajalec fake knjig, berac, neverjetno vztrajen voznik motorja (tega se nisem ugotovila, kako stvar funkcionira - v JV Aziji se ocitno folk randomly vozi naokoli in te sprasuje, ali potrebujes voznjo), prodajalec cukrov ali sadja ipd.
Nazaj v hotel, potem pa me je cez nekaj casa poklicala Vietova mama. Ob kaksne sestih popoldne se je res prikazala z Vietovim bratom, fotr pa je ob avtu cakal za vogalom. In smo sli! Ze od zacetka so bili vsi ekstremno prijazni, zabavni in pouceni in zacela sem se zavedati, da je Vietov fotr se vecja zivina, kot sem sprva mislila. Kar takoj je namrec zacel razdajati svoje znanje o Sloveniji (predvsem v smislu, kako smo oh in sploh super drzava), kajti - to je zdaj najbolje - prav on je bil tisti, ki je na vsakem koraku sledil nasemu mimustru Ruplu na nedavnem obisku tukaj! On mu je zrihtal najbolj fancy hotel v Hanoi, on ga je peljal v Halong Bay, on ga je peljal v Kambodzo, on je skratka spedenal vse! "Your minister is very big and fat and tall and speaks very good English," mi je koncno razblinilo dvome, da mislila na istega cloveka. Bil je tudi na nedavnem srecanju APEC-a v Hanoju in se seveda sesel z Bushem in ostalimi velepomembnezi. Vse to sem izvedela, ko smo naredili en mini tour de Hanoj mimo vseh diplomatsko najpomembnejsih stavb v mestu. Medtem mi je postalo jasno, da bo tole en dolg vecer.
Bilo mi je kar receno, da bomo sli potem k njim na vecerjo, ampak glej ga zlomka, se prej smo zavili k starsem od Vietove mame. Kriza. Ze to, da so bili tam stari starsi in se nekaj drugih sorodnikov, je bilo dovolj nerodno, ko pa jih je cez kaksnih pet minut nakapljalo se drugih 20, je bila scena sploh obupna. Vsi so me trepljali in se skusali z mano pogovarjati po anglesko, lupili so mi pomelo in mi nalival caj v skodelico, preobjedla sem se indijskih oreskov in kandiranega kokosa, spoznala pa sem tudi strica od Vietove mame, ki je bil - saj ne preseneca vec - vcasih diplomat in zna se vedno dobro anglesko. Prav hudomusno me je nagovarjal, in to ata pri 77-ih letih! Na koncu je se nekaj plesal po sobi in ogreval svoje znanje francoscine, potem pa so se kmalu poslovili, mi pa tudi. Svasta.
No, potem smo se le odpeljali k njim domov. Medtem smo se v avtu prav kul pogovarjali o vsem zivem, vecinoma v okviru medkulturne izmenjave. Vietov brat Duong je star 17 let in trenutno obiskuje zadnji letnik srednje sole, prejsnja leta je bil v Franciji (Montpellier). Tudi tu v Hanoju hodi v francosko solo, kar pomeni, da ima enak program in enake vpisne moznosti kot FRancozi. Noro. Ne preseneca, da bo sel naslednje solsko leto najverjetneje studirati v Francijo. Mama pa je zaposlena pri Zdruzenih narodih, urad za begunce (UNCHR, se mi zdi, da je kratica). Skratka, nic jim ne manjka.
V hisi pa vse na easy. Vecerja se je pripravljala povsem lagano, ceprav je bila ura ze kaksnih 22. "Ma, za Tet se nikomu nikamor ne mudi. Pricakujemo nekaj prijateljev, ki bodo vsak cas tu," je pojasnil oce in mislila sem si: more friends? Kriza. Res se je trop novih obiskovalcev zacel vsuvati in miza je bila kmalu premajhna za vse. Pa ne samo zaradi folka, ampak tudi hrane. Pripravili so ene 4 vrste mesnih narezkov, pa mesno juho, pa mesno-rizevo tradicionalno torto, pa mongolsko meso, pa neke cebulice, pa papajino solato, pa kaj jaz vem kaj se vse! Da ne omenjam alkohola - jaz sem si morala prav izboriti pravico, da mi niso stalno nalivali vina v kozarec in nazdravljali z mano. Seveda so se vsi pogovarjali v vietnamscini, ampak ko so se pojavile besede Vancouver, UBC, Kanada in Slovenija, mi ni bilo treba dovolj premisljevati, da beseda tece o meni.
Skratka, da ne nakladam prevec, ob kaksne pol dvanajstih se je folk pocasi skidal, mi pa smo opravili obvezno ceremonijo pitja caja in fotosessiona. SKusali smo poklicali Vieta, ampak ker je bila tam ura 9 zjutraj, je bil po pricakovanjih nedosegljiv. Na koncu smo mamo pustili tam, oce in brat pa sta me zategnila do hotela.
Kaj naj recem? Bilo je neverjetno in povsem nepricakovano. Oce se je stalno trudil, da bi mi prikazal, kaksno je pristno praznovanje Teta in vzdusje ob tem. In uspelo mu je. Tole lunarno leto mi je cedalje bolj vsec. Familija ima tu res pomembnejse mesto kot doma, in ne samo sorodstvo, tudi sosedi in prijatelji in sodelavci se kot nomadi selijo z ene zabave na drugo. Nic cudnega, ko pa imajo tu se naslednje tri prosto. Tet je res ogromna zadeva na tej strani planeta in moram reci, da je kar malo neverjetno vse tole, kar sem dozivela v zvezi z njim.

---

Photos

RIP HCM
Ho Chi Minh's mausoleum, surrounded by peach blossoms

Naj bogovi slisijo
Darilca bozanstvom pred One Pillar Pagoda zraven Ho Chi Minh mavzoleja

Comments

[sonja]

rupel
Naš minister pa že ni debel:) Komaj akam, da se vidimo. V petek te že štejem v moj avto, ker bo žur za revijo. Pa en izvod ti rezerviram. Pa maš da celo pot samo ti razlagaš, kako je bilo:) Sonja