Zelezniski debut

---

Danes frustk v lastni reziji: papaja (zal ne petkilska) in mangoti. Pa arasidi od vceraj.
Ker sem hotela biti cim prej na zelezniski postaji, sem preskocila zajtrk z Lloydom. Ujagala sem bus do Ernakulama, do Jose Junctiona, in bila na zelezniski postaji ze pred deveto. Najprej sem zajagala napacen salter, potem pa le pravega. In misterij kupovanja zelezniskih vozovnic se je zacel. Tu je toliko vlakov oz. povezav, da se ti zrola, zato je dobiti karto prava mojstrovina. Izpolnila sem torej obrazec za rezervacije, poseben formular imajo za to, in se zguzvala do salterja. Ko sem prisla na vrsto, mi je tip ze takoj povedal, da je ta vlak zaseden, tudi tourist quota je zapolnjena, ampak mi je takoj nasel enega drugega, isto jutri isto za v Chenai. Dobro. Potem sem se pozanimala za vlak za Hampi, a je bil ze zaseden in bila sem 77. v cakalni vrsti, tako da nisem hotela tvegati, da slucajno ostanem brez karte, zato sem vzela se povratno iz Chenaia. Torej bo tako: jutri popoldne v Chenai, prispem v torek zjutraj, jo mahnem direkt v Auroville, nato po par dnevih Pondicherry, nato par dni Chenaia, pa spet nazaj v Kochi 21. oz pridem 22. Kar kul mi je tukaj!
Cena? Sitnica: 548 rupij oz. niti ne 10 evrov. Incredible India ...
S Paulom sem se dobila na Kadavanthra Junctionu, potm pa sva sla spet do klinike. Spet ista scena, ceprav sva malo zamudila, a ni bilo panike. Beena in Sreedevi sta bili takoj za akcijo, tokrat sicer v drugih sobancah, ampak vse ostalo je bilo isto. Na koncu sem vsaki stisnila po 100 rupij in vsi smo bili srecni.
Ko sem cakala na zdravnika, sem se zapletla v pogovor s cakajocim sosedom, ki je znal odlicno anglesko. Povedal mi je, da si je izpahnil ramo pri neki poskodbi in zdaj prihaja enkrat mesecno sem na terapije. Ta klinika je namrec specializirana za ortopedske tezave, torej s kostmi in misicami. Ajurveda je lahko tudi za druge bolezni, mi je povedal, absolutno tudi za raka, a treba je samo najti pravega zdravnika. Ta Yogidas (ki je "sprejel" tudi mene in je sef klinike) je sicer obicajen zdravnik, ki se je specializiral za ayurvedo. Kul!
Medtem, ko sva se pogovarjala, je moj desni sosed mastno prdnil. In nihce se ni vznemirjal. Prav.
Tip je nadaljeval: ce potujes, je tezko vzdrzevati ajurvedski stil zivljenja, a ce si stacioniran nekje, kot je on, sploh ni problem. Predvsem je treba paziti na prehrano, kajti ajurveda je v bistvu disciplina prehrane. Vegetarijanska, doma pripravljena hrana, ne v hotelih (tu je blazno veliko hotelov in vsak ima svojo restavracijo), ker uporabljajo umetne dodatke in nekatere slabe zacimbe. Opaza, da pride veliko Zahodnjakov in ostane dlje casa, v ashramih, da se izolirajo od vseh drazljajev in se psovetijo samo sami sebi. "Ce ne zivis po ajurvedsko, ti tudi ajurvedska zdravila ne bodo nic pomagala," je se dodal tip.
Vseskozi je migal z glavo, na kar sem se tu morala navaditi. Ko zelijo gestikulirati pritrditev, glavo stresejo tako kot mi, ko zelimo reci, da je vse bolj tako tako, torej zmajemo z glavo levo in desno. Jako zanimivo.
Sprejel me je dohtar, ki je v ajurvedi 20 let, tradicija njegove familije pa je 150-letna, in mi dal nekaj napotkov. Izogibam naj se mastni in pekoci hrani ter mesu, ribe so ok. Postelja naj bo trda, teze naj ne dvigujem ("Reci nosacu, da ti pomaga"). "Ajurveda je bolj priemrna za nase vroce podnebje kot zahodnjaska," mi je pojasnil. Dal mi je se nek list z vajami za raztezanje, malo sva se se slikala, potem pa sem sla placat. Ce ne bi rekla za racun, se po moje sploh ne bi noben sekiral. Ko sem placevala, pa me je se enkrat skoraj kap: tip mi je zaracunal 660 rupij, torej 10 evrov (!) za vse tri dni ... Pa se, ko sem mu dala 600, je kar odsel in niti na tistih dodatnih 60 rupij ni pomislil. Noro ... a smo na istem svetu?
Zaprepadena sem se dobila s Paulom. "Vidis, to je prava ayurveda, ne pa biznis, ki ga delajo v spajih. Gre za uslugo, ne placljivo storitev. Tako bi moralo biti povsod. Ce bo kdo od tvojih prijateljev prisel sem in iskal zdravljenje, naj me poisce in sli bomo sem,@ se je zavzel Paul.
Sla sva do njegove familije, ker so imeli ravno krst 2,5 mesecne necakinje. Polna hisa! Med njimi je bila tudi njegova 92-letna babica. "Vcasih so ljudje doziveli 90 ali 100 let, danes pa je zaradi slabe, hitre prehrane in spreminjajocega se podnebja vse drugace, ljudje zivijo manj," je povedal. "Zakaj je moja babica pri 92 se vedno tako cila in zdrava? In to kljub temu, da je rodila 12 otrok? Ker ji je moj dedek po vsakem rojstvu dal posebno ajurvedsko zdravilo za okrevanje. Njen najstarejsi sin je celo umrl prej kot ona, kar je strlo dedka, da je se sam kmalu umrl."
Zategnil me je do bus psotaje, da sem se zapeljala nazaj v Ernakulam, kje sem se sprehajala malo skozi nedeljsko mesto. Ocitno je big deal, da se gre v amusement park pri Menaki, torej ob obali. Razgled pa je nikakav: na pristanisce in tankerje. Stegnila sem vsake toliko casa kaksen kokos in druge prigrizke, vmes v eni stacuni ujagala dve poceni kurti (deklica prodajalka je trdila, da me je vceraj zvecer videla na busu za domov, in potem mi je njen fotr razlozil vse o kozmicni povezanosti in poznanstvu iz preteklih zivljenj in visji ravni zavedanja), potem pa na bus domov. Bila sem ze pred hiso, ko nib ilo nikjer nistega posebnega strikca, s katerim odprem vrata, zato sem poklicala Lloyda. Bil je nekje s familijo, kar mi je dalo pol ure dodatnega casa, da zavijem v sosednji kafic. Bili so me izjemno veseli in narocila sem porotto - po malezijsko je to roti! - in zelenjavno prilogo iz cicerike in cimeta (izjemno, bozansko, edinstveno in kar se je podobnih pridevnikov), chai finish for today, je rekel prijazni natakar, nato pa odpesacila za vogal, domov, zehta, tus, spanje, ipd.
Pocasi se mi dozdeva, da zacenjam stekati tole Indijo. Ok, resda sem samo v Kochiju, ampak ... I'm digging it.
Jutri pa via Chenai! Ay, ay, Roti chanai, upam!!

---

Comments

[Polona]

Itak!
Namreč: naključij ni ;)))