Narodni park Abel Tasman - pot ob zalivih

---

---

Petkovo sončno vreme sva izkoristila za ogled narodnega parka Abel Tasman, ki leži na severu južnega otoka in je znan po kilometrih peščenih plaž v skrivnih zalivih, ki jih z ene strani obdaja modrozeleno morje, z druge pa deževni pragozd. Pot skozi park (Abel Tasman Coast Track) pohodnika vodi od enega do drugega, številni si za pohod vzamejo več dni časa in kampirajo kar v parku.

Iz pristaniškega Pictona sva zjutraj krenila proti zahodu. Izbrala sva pot skozi vinogradniško dolino med mestoma Spring Creek in Renwick. Opazila sva številne vinske kleti, ki so imele sumljivo evropska imena: Johanneshof, Georges Michel... (Včeraj nama je na trajektu neki upokojeni kmet s severnega otoka povedal, da so Novozelandce vinogradništva naučili Dalmatinci, ki so zelo kmalu prišli na Novo Zelandijo. Poleg te nama je zaupal tudi številne druge, ta trenutek manj pomembne, a zato nič manj zanimive informacije, npr. da njegova hčerka piše knjige o vrtnarjenju in da mu v otroštvu šola ni dišala, zato si je s striženjem ovac zaslužil dovolj, da je kupil kmetijo.) Če je na severnem otoku prevladovala živinoreja, sva tukaj opazila precej več poljedelstva.

V Havelocku se nama je odprl razgled proti fjordom, v Nelsonu pa sva prvič zagledala Tasmanski zaliv. Izhodišče poti po zalivih je v kraju Marahau, kjer pot najprej prečka močvirsko plitvino, ki jo v času plime zalije morje. Pot je lepo urejena in zelo lahko, večinoma vodi tik ob morju oz. na meji med obalo in gozdom, le nekajkrat se povzpne in spusti v naslednji zaliv. Ustavila sva se v zalivu Appletree Beach, kjer sva tudi kopala - morje na južnem otoku je hladnejše kot na severnem, a še vedno prav prijetno.

Pozno popoldne sva se odpravila nazaj v Picton. V Havelocku sva izbrala bolj vijugasto, a lepšo cesto s čudovitimi razgledi na fjorda Pelorus Sound in Queen Charlotte Sound. Jutri bo Picton najino izhodišče za pot po vzhodni obali, kjer bova v kraju Kaikoura odšla na izlet z ladjo in iskanje kitov.

---