24 tisoč poljubčkov

---

Zadnji dan je bil, kot pritiče tradiciji, najboljši – v vseh pogledih.
Zjutraj, že ob osmih, smo se skidali iz hotela proti železniški postaji. Na sveže spranih nedeljskih jutranjih ulicah smo bili edini, družbo so nam delali ne tu in tam kakšni mašni navdušenci. Ob 8.46 smo sedli na regionalni vlak do Ingolstadta, ki je znan po svoji proizvodnji Audijev, ampak mene je pritegnilo nekaj drugega – znova Deutsche Bahn. Res mi je nenzansko všeč, kako so vsi vlaki sodobno opremljeni, kako te na LCD-zaslonu redno obveščajo o hitrosti (povprečje tam nekje 118 kmh), kako te opozarjajo, na katero stran vagona bo postaja … Res je potovanje po Nemčiji totalno stress-frei, ker vse klapa, vse štima, vse je do potankosti naštudirano in zorganizirano. Kapo dol! Če bi not uletili še azijski prodajalci vsega živega okusnega in indijski dilerji s čajem, bi bilo že kičasto.
Izstopili smo torej v Audimeki in sedli na drug vlak, a ne za dolgo, le do vasice Aichach, kjer smo prešaltali za pol urice na bus. Sprememba je bila nujna zaradi obnovitvenih del na železniškem omrezju. V nekem drugem zaselku pa smo torej spet sedli na vlak in se za par minut prestavili malce južneje, v Augsburg.
Že na samem vlaku smo srečali nekaj nogometnih navdušencev, na postaji se jih je tudi kar trlo, zunaj pa še bolj. Takoj smo dojeli, da danes igra Švedska, ker je bilo v njihove barve odetih največ tam postopajočih. Žal ni bilo časa za fotošuting, ker smo se takoj strpali v taksi, da nas je zategnil v sploh ne zelo oddaljeni hotel Ibis. „Res je gužva, vsi hoteli so zasedeni zaradi fuzbala,“ je omenil taksist.
Po kratkem počitku je že sledila vožnja do stadiona, saj se je ob 13. uri začel četrtfinale ženskega svetovnega nogometnega prvenstva med Avstralijo in Švedsko. Malce so mi zatežili na začetku, ker kao nisem smela vzeti s seboj fotoaparata oz. je bil objektiv „prevelik“ (od kdaj je 16-35 prevelik?), zato sem lahko šla not samo s 50-ko (še dobro, da je ta čip verzija, ker če bi imela ta zaresno, bi imeli po moje prav dilemo, kateri objektiv je manjši).
Po začetni živčni proceduri se je torej začelo zares: v boj za polfinale! Vse je bilo isto kot na moških fuzbalskih tekmah (ki jih sicer poznam le s TV-ekranov): skorajda poln štadion, žvižgi, skandiranje, bobnanje, mehiški valovi, favlanje, talanje rumenih kartonov, simuliranje poškodb, ploskanje, izžvižgavanje, zasoljene cene zasoljenih prigrizkov in piva in vode … res fenomenalno vzdušje! In naši sedeži ne bi mogli biti bolj idealni: bili smo na tribuni točno na sredini igrišča, med obema goloma (nekako tako kot takrat na košarkaški tekmi v Stožicah, Polona, skratka skorajda VIP deluxe).
Tako kot je rekel moj fuzbalersko poznavalski oče, je bilo na tekmi manj taktike in velike več akcije, tako da so na koncu Švedinje zasluženo slavile s 3 proti 1. Žal ni bilo odmetavanja oz. menjavanja majic in podobnih aktov moškega dela te globalne igre, je bilo pa kljub vsemu izjemno zabavno, doživeto in napeto. Na koncu nas je organizator po zvočniku še obvestil, da je bila tekma razprodana, bilo nas je točno 24.605. Več kot 24 tisoč ljudi torej, ki so po mojem mnenju – zaradi neizpodbitne marginaliziranosti tega sicer čudovitega športa – tu precej bolj s srcem kot običajni fuzbalerski navijači.
Spet je sledil premik v taksi, tokrat nazaj do centra v Mozarthaus. Ni nam bilo sicer najbolj jasno, kaj počnejo tu z Mozartom, ki je ja menda doma v avstrijskem Salzburgu, ampak izkazalo se je, da se je tu rodil Amadeusov oče, torej Leopold Mozart. In to je to. Sprehodili smo se po njegovi hiši, pokukali v preteklost, nato pa se z našo novo lokalno vodičko Regino odpravili dalje po Augsburgu.
Hodili smo mimo raznih luštnih parkov, kjer so si ljudje vzeli čas za branje in izležavanje na travi, si ogledali malo zlato dvoranico, v impozantni mestni hiši veliko zlato dvorano, potem še Damenhof – potem pa se je uscalo kot sto matr, na kar je nakazovalo že celo popoldne. Nič, nekoliko premočeni smo skočili na tramvaj (nemška obsedenost z redom in držanjem programa, pač) in se zapeljali do Fuggereia, menda najstarejšega „socialnega naselja“ na svetu. O tem si lahko preberete na netu, tegale pa ne, zato se bom posvetila temu: vedrili smo v cerkvici, enemu od stavb Fuggereia, potem pa je sledila enaka pot domov – oz. na večerjo. Spet na tramvaj za par postaj in spet v mestno hišo, kjer smo zbežali v njihovo klet, v Ratskeller.
In kakšna dvorana je spet to bila! Predstavljaje si Emonsko klet, ampak brez pridiha pajzla in z mnogo višjimi stropi. Imeniten ambient za restavracijo, prav zares. Tudi jedi so bile izvrstne in plac lahko samo priporočam. Vmes smo ugotovili, da nad nami – v preddverju mestne hiše – vadi nekaj sto pevcev, ki so ob pol devetih zvečer nastopili na improviziranem stadionu pred mestno hišo. Vmes se je nebo seveda že zlilo, zato so lahko v miru odpirali grla in zabavali obiskovalce.
Večerjo smo zaključili okoli pol desete ure, se nato peš odpravili do hotela, tam spili še en rizling v slovo in nato … adijo Bavarska, do naslednjič, ki gotovo še bo.

---

Photos

And action!
Australia scores against Sweden

Ratskeller
The ultimate Apfelstrudl mit Vanillasosse