Lekcija za danes: vojna v Vietnamu

---

Cesar nisva vedeli o vojni v Vietnamu ze prej, sva danes izvedeli na izletu do Cu Chi tunelov, v War Remrants muzeju in zvecer na pivu. Pa po vrsti.
Zjutraj sem vstala pred Maso in sla do najinega atata na caj, se prej sem spotoma nekaj pohrustala. Potem sva sli skupaj na bus z ostalimi turisti in na pot do tunelov. Imeli smo res enkratnega vietnamskega vodica po imenu Khan, ki se nam je preko dneva povsem osebno razgalil. Zgodba je svetovna. No, najprej smo se (turisticno pac) ze na poti do tja ustavili v neki trgovini oz. delavnici, kjer delajo samo invalidni, potem pa do tunelov. Vodili so nas gor in dol po obmocju, ki je bilo konec vojne povsem zminirano in torej tudi brez rastja, tako da je danasnja "dzungla" stara pac od leta 1975 dalje. Ti tuneli so nori, ze sama zamisel je neverjetna. Ko pa smo imeli moznost se sprehoditi po 90m originalnih tunelov, sva imeli z Maso po 30m povsem zadosti. Ne zaradi klavstrofobije, ampak zaradi bolecine v krizu - tuneli so namrec visoki 1,20! Kar je baje se celo zelo veliko! Vietnkongovci so bili pac v povprecju visoki 160 cm, vitki so pa itak za znoret.
Sedaj pa o Khanu. 6 let se je bojeval na demilitarizirani coni ob 17. povratniku, torej za Americane. Ironicno ali ne, sedaj dela kot vodic in energicno razlaga o spretnosti, pretkanosti, inteligenci in zvitosti svojih "nasprotnikov" Vietkongovcev. Po vojni je bil 3 dni v Saigonu, potem pa hop v re-education camps. So much about friendly uncle Ho! Vsaka zgodba ima seveda dve plati. No, kakor koli ze, povedal nam je marsikaj o vojni in Vietnamu, npr. to, da nikoli ne bo mogel delati za vlado, da nikoli ne bo mogel potovati izven Vietnama oz. Azije in da nekako nima stalnega bivalisca v Saigonu. Stvari je vec, a ne da se mi vseh pisati.
Odlozili so naju pred muzejem. Ogledali sva si torej Severnovietnamsko zgodbo o tej famozni vojni. Francl mi je ze povedal, kaj se da videti v tem muzeju, npr. fetus z dvema glavama v petroleju ipd. Ampak neverjetne so tudi fotografije z bojisc. Seveda je vojna zelo "hvalezna" tema za fotograge, ampak vseeno, tega ne vidis vsak dan. Zanimivo je tudi, kako enostranska je ta zgodba. Ampak ni kaj, Vietnamci so zelo nastradali, predvsem nedolzni, kar se itak vedno rado poudarja.
Potem sva sli pes do najine cetrti, vmes sem pozrla nekaj spring rolles (mami, pripravi se na nove kulinaricne zdevscine, sedaj VEM, kako se tem recem streze! Lahko gres kar v Mercator in nabavis rizev papir, zgledajo take velike svetle palacinke, kot tortilje, samo da so bele), pa na kavo k najinemu atatu. Ddddddddd ... ata je car. Sli sva se malo naokoli, in ker je ze padel mrak, so Vietnamci ulice spremenili v gostilne in povsod se je spet na veliko jedlo. Jedla sem nek jogurt s sadjem in bil je fantasticen, Masa pa spet pho (to njihovo juhico). Mmmmmm.
Krog gor in dol, sli sva koncno na Bia Hoi - to njihovo pivo. Zasedeli sva se v enem lokalu blizu najinega kofe atata, in to tako, kot se tu pocne: v nevidzeni guzvi nama je teta od nekje prinesla dva plasticna stolcka in sedli sva med dva Americana. In tu se zacne zanimiva zgodba. Prvi American po imenu Kurt je bil tak tipicen stari hipi, drugi, Patrick, pa kaksnih 35 let. Kurt je bil, kot sva izvedeli, vojak v Vietnamu 10 mesecev leta 1971 in 72. Bil je doktor, bolnicar, tako da ni nikoli nikogar ustrelil. Je pa videl kolege, kako jim je krogla prebila betico 1 m stran. Zaradi vojne, iz katere je bil umaknjen, ker je bil ranjen, je utrpel strasne nocne more. Njegov patriotizem je bledel iz dneva v dan in anti-Bush izjave danes niso bile nic kaj prijazne. "I have two regrets in my life: going to the war in Vietnam and marrying the wife that I did,'" nama je razkril. Sedaj ze 6 let potuje po JV Aziji in nima fuck no namena, da se vrne v ZDA. Dokler bo na oblasti Bush, pa prav gotovo ne.
Bilo je res prav zabavno, kaj vse nama je povedal. Npr. kako grdo so jih gledali juzni Vietnamci, kako so z vsem mogocim ciljali v kombije, v katerih so se peljali. Da se nikoli ni videl takega sovrastva. In da se je pobral domov takoj, ko je mogel. Potem je spet prisel nazaj leta 1973, ko je vojna se trajala, ampak tokrat kot turist. SEdaj se seli med Tajsko, Kambodzo, Laosom in Vietnamom in dela priloznostno. Sicer pa, glede na to, da mu je Kambodza blazno vsec, po moje nima problemov, ker so ljudje marsikje (le tu ne) res, res dobrodusni.
S te strani je Vietnam neverjeten. Koliko enga sranja so Americani pustili tukaj, je tezko povedati. Koliko enga sranja je sledilo po zavzetju Saigona, pa najbrz tudi, le da o tem nismo izvedeli skoraj nic. Le od Khana nekaj malega, npr to, da so mu oprali mozgane v tistih kampih, in da se sedaj S in J razumeta brez problemov. Predvsem, ker ima Saigon (ki mu vsi, tudi na S, pravijo tako in ne HCMC) dva od treh najpomembnejsih moz na oblasti.
Jutri pa Mekong delta. Tu bova pustili ruzake, ker greva itak samo za eno noc, potem pa se vsaj jaz vrnem in ostanem se 3 noci. MAsa bo sla mogoce ze v torek zvecer v Na Trang, se ne ve.

---

Photos

Cu Chi tunnels
Tile suhljati Vietnamci kar padejo skozi originalni vhod v famozne rove. Z Zahodnjaki je zgodba drugacna.

Shooting range
Zraven tunelov lahko izzivite svoje strelske vzgibe! Morbidno, ce mene vprasate. Pa se oglusis skoraj.

Bia Hoi!
Dva litra pera za pol dolarja. Ze zaradi cene je pijaca odlicna! Sploh, ce se zraven tebe usede zgovorni/okajeni cyclo driver. :)

Atov kafic
Pogled na ulico z zica na kofetu pri najinemu atatu

Comments

[Andre(hee)ja ;)]

ao bejbe!!!
matr, vidim da totalno uživate, pridno berem in spremlam vašo pot... no, en lep pozdrav iz gnile, deževne, ogabne, mrzle, obupne ljubljane, fajn se mejte, bojte pridne in ne delat ni kar jaz ne bi!!!! lp a.