Sri Lanka drugic zadnjic

---

Midva se spet in zadnjic oglasava, to potovanje je kar prehitro minilo. Se pa oba strinjava, da je bilo eno boljsih potovanj, ceprav je tezko primerjati potovanja med seboj, ker je vsako nekaj posebnega in prav vsako malo drugacno. Pa ti na koncu vseeno nekatera ostanejo se posebno pri srcu. In imava obcutek, da bo tako s Sri Lanko.
Predvsem se bova spominjala ljudi, ki temu otoku dajejo poseben pomen. Nikoli slabe volje, vedno nasmejani in zeljni pogovora, pa ceprav z znanjem le nekaj angleskih besed. Pozdrav na cesti je skorajda obvezen, torej lahko stalno pozdravljas vsakega, ki pride mimo, stoji pred trgovinico ali ponuja taxi prevoz, tukaj imenovan tuk-tuk. Najprej je malo cudno, potem pa se tega navadis in z veseljem odzdravljas. Na splosno so ljudje izredno odprti in prijazni, seveda pa bi vecina rada nekaj zasluzila in naredili bi karkoli, le da bi dobili tistih nekaj rupij. Ena izmed bolj prisrcnih ‘sluzb’ je igranje na prazno skatlo piskotov po avtobusih. Takemu se res ne mores upreti, ne da bi mu nekaj prispeval. Pa se res se je trudil (ceprav mu ni ravno uspevalo). 
Tocno pred enim tednom, torej prejsnji petek, sva prispela v gorsko vasico pod Adamovim vrhom, potem pa sva se ponoci iz petka na soboto povzpela na vrh. Pravijo, da je 5200 stopnic do vrha, kolikor jih je ze, ni jih konca. In ko si enkrat na vrhu, je potrebno vse te stopnice prehodit se navzdol. Vse skupaj 1000 metrov visinske razlike, 5 ur in pol hoje, posledica pa, da naju se danes bolijo noge. Prve dni sva hodila kot racke, potem sva se ze navadila na bolecino, sedaj pa je ze skoraj ok. Vendar naju to ni ustavilo, da ne bi z enakim tempom nadaljevala pot. Ze takoj po ‘nocnem pohodu’ oz. po treh urah spanja, sva se usedla na avtobus, potem pa se na vlak in po celem dnevu voznje prispela v mestece Haputale, ki je eno izmed mnogih, kjer se nahajajo plantaze cajev in tovarne predelovanja cajev. Obiskala sva tovarno, ki jo je dal postaviti slavni Lipton. Videla sva celoten postopek predelave caja in prav zanimivo se je bilo sprehajati med nevemkoliko tisoci kilogrami caja.
Se isti dan sva zapustila gorske vasice in se odpeljala na obalo, ki sva jo po napornem tednu ze komaj cakala. Ustavila sva se v mestecu Unawatuna, ki je prav tako kot nekaj drugih obmorskih krajev, obcutila moc cunamija konec leta 2004. Na Sri Lanki naj bi takrat umrlo okoli 30.000 ljudi. Danes je ze vse ponovno zazidano in zivljenje tece dalje, kot da se ni nic zgodilo. Zalostno je le videti, da so novo postavljeni hostli, hotelcki in bungalovi tako blizu morja, da je ob oseki oddaljen le nekaj metrov, ob plimi pa se valovi zaletavajo kar ob stebricke hostla ali pa pljuskajo na teraso jedilnice. Le kaj se bo zgodilo, ko se bo nesreca zopet ponovila? Ocitno jih ni izocilo.
V Unawatuni organizirajo tudi dnevni izlet z ladjo na odprto morje, kjer lahko vidis kite in delfine. In midva se res nisva mogla upreti temu izletu. In ni nama zal. Je res posebno dozivetje, ko nekaj metrov pred seboj gledas kita, ki priplava na povrsje in izdihne, pa se spet potopi. Kaksna masa je to! Z delfini smo imeli nekaj manj srece, tako da sva videla le enega, je pa bilo zato kitov nekaj vec kot deset.
Drugace je Unawatuna kraj z zalivom, ki verjetno se najbolj spominja na neko pravljico. Pescene plaze, turkizno morje, kjer se shladis veckrat dnevno (ceprav je voda zelo topla) in kokosove palme, pod katerimi lezis cele dneve v sencki. In tako nekako sva midva prezivela zadnjih sest dni. In prav nic naju ne vlece nazaj v Evropo.
Se zadnji pozdrav iz Sri Lanke!
Katja in Tine

---