Zadnje porocanje

---

Opravljam se zadnje oglede in na vrsti so bile Ajuanta jame. Kakih dvajset jam, nekatere poslikane, v drugih pa sedi kaksen buda. So bile zelo podobne onim, ki sem jih videl na Kitajskem. Bilo je fajn, sam to nesreco sem imel, da sem ravno na nedeljo prisel in sem se moral rinit med mnozico indijskih turistov. Takoj sta se z mano zacela menit dva tipa, policaja po poklicu, in se jima je tako fino zdelo, da sta mi se kosilo placala. Na zalost nista hotela tudi vstopnine, ki je zaradi UNESCOVE zascite jam zopet visoka za nas tujce (ki smo ocitno drugace narejeni in nasi mozgani drugace dojemajo kot indijski). Spoznal sem tudi nacin kako Indijci delajo fotografije brez fotoaparata. Eden izmed policajev je sel do stojnice, koder prodajajo fotoaparate, zalozil svojo osebno in dobil fotoaparat na izposojo. Samo se film je kupil, pa je ves dan slikal. Na koncu pa je vrnil foto, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu. Pot v Jhansi je bila pa tudi zanimiva. Na postajo sem prisel ob pol stirih zjutraj, najprej sem se bal, da bo to v kaksna zabacena luknja, pa se je izkazalo, da tukaj folk na veliko spi po tleh, ko caka vlak, ker nimajo normalnih prihodov in odhodov vlakov. Potem pa je sledila pet urna voznja z busom v Kajahuro - zopet nekaj za moje noge. Sledil je ogled templjev. V glavnem to so templji v katerih je zelo nazorno prikazana Kamasutra. Ogromno polozajev, bingljev, nagih zensk je izklesano v kamen in tudi ljubezen med moskim in konjem jim ni tuja, kar je zelo lepo prikazano v kipih. Drugace pa tukaj poteka mala vojna med prodajalci spominkov, saj me vsak poskusa spravit v svojo trgovino, ce gres k enemu, se zameris drugmu itd... Zadnji vecer je k meni prisel fantic, stekel je pogovor, nato pa je rekel, naj pridem k njim na obisk. Seveda je bil ves ponosen, ko sem zraven njega hodil k njim domov. Postregli so mi s cajem, sledilo je obvezno fotografiranje. Ker pa najmlajsega ni bilo doma, so hitro sli po njega v solo, ga odpeljali od pouka, samo zato, da je bil na fotografiji.
To je pocasi tudi vse okoli mojega dogajanja tukaj. Ce mi uspe potrditi let - kar je velika znanost v Indiji, saj imajo nekateri celo doktorate iz tega, bom prisel v petek. Sicer pa kmalu pridem domov in se bom zopet spremenil v Gogija, ki ga poznate vsi. Mislim, da so bila tale pisma najboljsi prikaz Indije in mene na poti, kajti doma ob slikah je vse idealno. Ce uporabim Marquezov stavek, ki na nek nacin pase v tale kontekst: Premlad je se bil, da bi vedel, da spomin namerno izbrise slabe spomine in povelicuje lepe, da lahko lazje prenasamo preteklost. No, nisem vec premlad in tudi z Indijo nisva rekla zadnje besede. Treba jo je sprejeti taksno ,kot je. Ko pridem nazaj, bo popotnik v meni zamrl za nekaj casa, zato bom z veseljem prebiral tale pisma za nazaj, da vidim kaksen clovek sem bil nekoc... Tam nekje dalec v Indiji. Pot po Indiji se bo na zalost koncala. Na sreco se Potovanje pac nikoli ne bo. Cas je, da grem domov, kjer me bo preteklost znova dohitela in ujela v svoje vajeti. Potem pa sledi cakaje. Cakanje na nov klic.

Carpe diem!

Svet je lep!

---