Poslovilni caj

---

Tale Elephant Hills guesthouse je mega. Jogi tak kot se nikdar do sedaj, kopalnica cista, brez komarjev, vse super, pa se za samo 300 rupij na noc (ponavadi takega "standarda" pod 400 ni). Res kul!
Spokala sva se nekaj cez sedmo, saj sva ob osmih hotela ujeti kao bus do Kochina. Imela sem svoje dvome, ker tu je vsakih pet minut drugace, kar se tice voznega reda, in res ob 10 do osmih, ko sva po zajtrku prispela na postajo, nihce ni nic vedel o kakrsnem koli busu do Kochina. Ni panike, tudi do Kottayama (kamor gre res vsakih pet minut) je bilo v redu, saj bi do Kochina tako ali tako morali iti skozi to mesto, zato sva se z Robertom vsedla na bus, ki je ravno startal. In za 69 rupij sva ze bila na poti.
Kaksna pot! Ne samo, da sem sedela na najlepsem busu do sedaj, pokrajina je bila neverjetna. Thekkady oz. Periyar je eno od glavnih nahajalisc caja in ... vijugali smo med plantazami - gorami! - cajevih nasadov, jutranje meglice pa so se zatikale med tropska drevesa. Izvenzemeljsko. Za namecek sta pred nama sedeli se dve zvedavi solarki, ki sta sprasevali vse zivo in bili nadvse prikupni, tako da je bilo res izjemno. Ce ze nisem kolesarila med cajevci ali pa pohajala po bliznjih kribih - tu smo bili krepko cez tisoc metrov - je bila take voznja vec kot odlicno nadomestilo.
Tri ure in pol kasneje so naju na najino zeljo izbacili v Kottayamu ze pred bus postajo, na pol poti do zelezniske. Oba sva namrec nadaljevala pot: jaz proti Trivandrumu, Roberto na sever proti Kannurju. Zelezniska postaja je bila super, obozujem take v manjsih mestecih, saj ni nikjer nobene guzve. Takoj sva kupila karti, jaz sicer za sele ob 15.30 (ura je bila 11.45), Roberto pa takoj za ob 11.55 do Trissurja, kjer bo skusal loviti vlak za naprej za sever. Poslovila sva se, sicer precej diskretno glede na kulturno prakse (kar je za Latinoamericane tezko!), in sla vsak na svoj peron.
Jaz sem imela dovolj casa, da sem v miru pokosila (meals za 22r, zal papadam se ni bil narejen, ampak je bilo vseeno okusno), prebrala knjigo do konca (koncno! sploh ni bilo casa, sploh ... ), spila caj, spila kavo, pojedla skrnicelj indijskih oreskov ... in cakala na vlak, ki je imel po lepi indijski navadi zamudo.
Ob 15.30 se je koncno pripeljal in kmalu smo krenili. Res mi je laze cakati tri ure na vlak kot pa sesti na se en bus, ki bi ga zagotovo dobila v trenutku. Ampak tako sem pac bolj zadovoljna, saj ga ni cez vlak.
Tri ure voznje so bile spet primerne za refleksijo. Prav nic ne bom pogresala Indijcev, saj me niso navdusili ... nic se mi ne bo tozilo po njihovi samomorilski voznji, prerivanju in komolcanju na vlak in bus, brkih in buljenju, smetenju, nepripravljenosti na pomoc ... seveda pa so tu cukrcki, kot je caj caj caj in neskoncne moznosti javnega prevoza, pa seveda izredno nizke cene. In moji CS ljudje.
Ko sem prispela v Trivandrum, je bila ze trdna tema, ceprav ni bila ura se niti sedem. Ampak do mojega inna ni bilo dalec, kaksnih pet minutk hoda. Vse je stimalo, dobila sem isto sobo kot prejsnji teden. Vpisala sem podatke, se zmenila za jutranji taksi - ne da se mi zajebavati po busih ob 6h zjutraj, pa se prikladno se bom znebila vseh rupij - in podala na zadnjo veceroj. Nekje sem staknila seveda masala doso, se zagrebla se za dva chapatija parcel (tako tu nazivajo take away pobudbo) in ... pocasi sla do hotela. Ne bom sla na katakhali predstavo, ker napol dezuje, pa se ob 5.30 bom ustala, tako da to je to, kar se tice Indije zame. Jutri pa Malezija!!!!

---