Najslajse za konec

---

Ponovno pozdrav iz Kerale. Neverjetno, ampak tukaj sem se imela na svojem tripu vedno najbolje.
Rajevo hiso sem zapustila ob pol sedmih zjutraj in se z rikso za 50 rupij zapeljala do Mattuthavamy avtobusne postaje, ki sva jo obiskala ze z Robertom predvcerjasnjim, on pa je od tam vceraj ujagal bus za Kumily. Jaz nisem imela te srece: kogar koli sem vprasala, od kod vozijo busi do Kumilyja, so me vsi posiljali na drugo postajo v mestu, Arapalayam. Vprasala sem res kar nekaj ljudi, in ko so mi res vsi po vrsti zatrjevali, da naj skocim na bus 77B in se zapeljem do druge destinacije, mi obupani ni preostalo drugega.
Osem rupij in pol ure kasneje sem bila torej na postaji Arapalayam, kjer se je zacela nova zmesnjava. Posiljali so me z enega terminala na drugega, na koncu sem se utaborila v pisarni sefa postaje in cakala na svoj bus. Ob pol devetih je koncno prispel, skocila sem nanj in via Kumily za 45 rupij.
Voznja je trajala tocno stiri ure, kar je na sreco uro in pol manj, kot opisuje moj Rough Guide. Roberto me je pricakal na postaji in odsla sva do nejgovgega/najinega guesthousa, ki je bil kaksnih pet minut hoda vstran. Vsecno! Kumily rulz! Gre za mestece sredi hribov (po poti smo se precej vzpenjali), kar se obcuti tudi na klimi, ki je izjemno prijetna in sveza, za razliko od Maduraja. Za namecek je se rahlo rosilo iz megle, ki je pokrivala obkrozajoce hribe, tako da je bilo sploh osvezilno.
Nisva zgubljala casa, zato sva se hitro podala nazaj v mesto - za vogal. Sla sva v vege restavracijo, ki si jo je Roberto ogledoval ze vec dni (on je bil tu ze prejsnji teden), a nikoli ni sel. In se je res splacalo: narocila sva vegetable kolhapuri in panner Hyderabadi, kot kruh pa zraven panner kulcha in navadne rotije. Mega. Bilo je nadvse izvrstno. Za ublazitev mojih razbolelih brboncic sem si narocila se nesladek lassi (kar je v bistvu tekoci jogurt), v katerem so plavala zrnca graha (zanimivo!).
Dalje: razikovanje mesta oz. sprehod po glavni ulici. Povsod same trgovine z zacimbami, pashmino (sceno obvladujejo Nepalci in severni Indijci), ajurvedskimi zdravili in masazami - in domaco cokolado! Te ponudbe seveda nisva mogla izpustiti, zato sva si nakupila koscke cokolade z medom, indijskimi oreski in mlekom. Ne, ni se dovolj sladkarij na tej poti ...
Sprehajala sva se dalje in prisla do negea spice gardna. Roberto je ze bil na podobni turi tu v Kumilyju, a je bila tako porazna, da je potreboval obliz, zato sva se odlocila, da se podava se na to. Od nekod je priletel nek mladenic in za sto rupij po glavi nama je zacel predavati o vseh zacimbah in zeliscih, ki rastejo tod naokoli. Bilo je zelo poucno! Videla sva poper in izvedela, kako pridobivajo bel, rdec, zelen ali crn poper, pa seveda kavo, ki je tu mrgoli (arabica in robusta in se neke vrste vmes), pa stevilne ajurvedske rastline z neponovljivimi imeni, pa neka rastlina, po zauzitju katere dve uri ne okusis vec sladkega (se dobro, da sva skoraj vso cokolado pojedla ze prej!) ... skratka, super in priporocljivo.
Spet sva bluzila dalje, se ustavila v tej in oni trgovini z zacimbami, sedla na kavo (in ze cutila cukr), se za hip pomudila v guesthouseu, nato pa na predstavo tradicionalne borilne vescine po imenu kalaripayattu. Roberto je vstopnice po 200r kupil ze prej, tako da sva se samo vsedla na odrejena mesta. Uro dolga predstava, v kateri je nastopalo pet tipov z izklesanimi telesi (njihovo podobo so kazili samo vseprisotni brki), je bila zanimiva: skakali so naokoli in se "tepli" s sabljami, palicami ali brez orozij, vihteli palice, na koncu pa skakali skozi ognjene obroce. Na trenutke je bilo sicer prevec poduhovljeno in mirno in dolgocasno, ampak suma sumarum odlicna predstava in dobro zapravljen cas in denar!
In sedaj sledi vecerja, bojda best biriyani in town, ce ne celo v celi Indiji, kot trdi Roberto, tako da je treba sprobati. Zjutraj oba zapuscava tale kraj: on se podaja po mojih stopinjah na sever Kerale (Kochi, Kannur ipd.), jaz pa samo se v Trivandrum (bus do Kottayama in lovljenje vlaka do Trivandruma), kjer sem ze potrdila sobo, in potem v cetrtek zjutraj na letalisce in MALAYSIA TRULY ASIA!
Ne vem, ali je ze cas za final thoughts, ampak trenutno imam cas in inspiracijo, zato tako bodi. Pet tednov Indije ... definitivno zanimiva, izjemna in neverjetna izkusnja. Na trenutke obupna in mucna, zato mi ne bo tezko zapustiti te drzave oz. konfederacije, ampak gledano na splosno dobra izbira destinacije. Zdaj vsaj vem, kako stvari zgledajo iz prve roke. Nobene mistike ni, nobene spiritualnosti, Indija je dalec najbolj svinjska in brezobzirna in kruta drzava, ki sem jo obiskala. V ospredju je pehanje za denarjem in skrb za lasten obstoj, ki si jo vsak razred razlaga po svoje. Neverjetna pa je razlika med ljudmi, ki jih srecas v javnosti, in tistimi, ki te spustijo v svoje domove. Ti so topli, ustrezljivi, velikodusni, na robu neverjetnega. In zaradi takih srecanj in dogodivscin se vedno splaca pokukati cez domace planke, ne glede na to, kako zagamane so voznje z avtobusi in kako nesmiselna je cela scena s prosto po smeteh brskajocimi kravami.

---