Zjutraj me je Ed peljal na morning market. Med same lokalce! Tukaj je toliko Indijcev, da se pocutim kot v Indiji, in toliko Kitajcev, da se pocutim domace - kar se hrane tice. Scena je bila seveda fantasticna, seveda sem bila edina bela in seveda so me vsi gledali, ampak po tolmacenju mojega gostitelja sodec so bili pogledi pogledi navdusenja. Bo ze drzalo. Ed je za zajtrk narocil wonton mee (noodles), lou mai kai (chicken sticky rice) in char kuew tiew (fried noodles), ker sva sla pac na dim sum, kitajski izraz za kateri koli mini obrok, sestavljen iz vec jedi, bodisi zajtrk, malica, kosilo, pac samo da se je. I like! Pila sva tudi kitajski zeleni caj in naucila sem se celo ceremonijo pitja (nisem pa povsem prepricana, ce sem si jo tudi dolgorocno zapomnila). ... read more

Zjutraj je bil cas, da si pogledam, kar mi ob prvem obisku ni uspelo. To sta bili Royal Palace in Silver Pagoda, za kar so naju osusili za celih 25.000r (dobrih $6). Naateg je bil se vecji zato, ker Throne hall sploh ni bila odprta za javnost, ker se je pac (bojda) dogajala neka uradna podpisovalna zadeva. Sva pa vsaj videla castno ceto in rdeco preprogo. Sla sva torej do pagode, kjer sva naletela na nek performans, nek kamboski ples, bobnanje in petje. Super! Malo manj super pa je bilo obnasanje turistov, ki so v umetnike in umetnice skakali priblizno tako neobzirno kot v Luang Prabangu pri meniskem obredu. To je res katastrofa! Take turiste bi bilo treba izgnati iz drzave ali jih vsaj kako kaznovati. Res, Japonci (po moji laicni oceni) so dejansko skakali kar ... read more

Na bus za Kampong Cham sva sla ob pol osmih zjutraj na postaji pred reko. Karto sva kupila kar tam, in sicer za $4 po glavi. To bi pomenilo 32.000 rielov, pa je blagajnicarka nekako naracunala 28 tisoc, tako da se nisva sekirala. Na busu so bile najprej seveda na TV karaoke, potem pa so presaltali na neke kitajske smesne policijske serije (Police Academy wannabe?), ki so mocno zabavale lokalne potnike. Jaz sem se osredotocala bolj na okolico, saj je bila zelo zanimiva: med drugim smo se vozili mimo ogromnih plantaz kavcuka, ki je nekoc ze bil in je spet velik biznis. Pa seveda bananice in ostal tipicni azijski rastlinski svet. Po dobrih 3 urah voznje smo koncno prispeli na najin cilj (bus je sel naprej v Phnom Penh) in poiskala sva en poceni guesthouse, v ... read more

Vstala sva ob pol sedmih in se odpravila se na zadnji zajtrk Lao style (Sticky rice + se zadnja hot chocolate) pri najini mami. Sla sva do tipa, pri katerem sva prejsnji dan za $10 kupila karto do Strung Trenga v Kambodzi, in ob 8.15 sva sedela na ladjici za Ban Nakasang. Tam je bilo malo zmede glede nadaljnjega prevoza, kar je za te razmere obicajno, zato se nisem sekirala in scasoma smo se res z natrpanim minivanom odpravili via Kambodza. Po pol ure voznje smo prispeli do Lao immigrationa - "Pay one dollar.", pes smo prehodili kaksnih 100 metrov do Kambodze, tam na salter za vizo - "Pay one dollar.", pa na checkpoint - "Pay one dollar." - in cakanje na nadaljnji prevoz se je zacel. Bilo je prav prijetno v sencki, ce ne bi ... read more

Zjutraj sva se preselila v en bungalov par deset metrov juznejhe, ker ima boljso - primer lokacijo ob reki, lepsi razgled, dve viseci mrezi in se 5k cenejski je (za 25k na noc, pa to ni res). Preostanek dneva je minil na relacijah mreza - bungalov - hrana - mreza - wc - mreza - hrana - mreza in edina skrb je bila, ali se bom lahko udobno vgnezdila v mrezo in obenem bila dovolj blizu bungalova, da se bom lahko z nogo odrivala v pozibavanje. Ni nam lahko.... read more