Spet soncni zahod in Mekong

---

Na bus za Kampong Cham sva sla ob pol osmih zjutraj na postaji pred reko. Karto sva kupila kar tam, in sicer za $4 po glavi. To bi pomenilo 32.000 rielov, pa je blagajnicarka nekako naracunala 28 tisoc, tako da se nisva sekirala.
Na busu so bile najprej seveda na TV karaoke, potem pa so presaltali na neke kitajske smesne policijske serije (Police Academy wannabe?), ki so mocno zabavale lokalne potnike. Jaz sem se osredotocala bolj na okolico, saj je bila zelo zanimiva: med drugim smo se vozili mimo ogromnih plantaz kavcuka, ki je nekoc ze bil in je spet velik biznis. Pa seveda bananice in ostal tipicni azijski rastlinski svet.
Po dobrih 3 urah voznje smo koncno prispeli na najin cilj (bus je sel naprej v Phnom Penh) in poiskala sva en poceni guesthouse, v katerem sva vzela sobo za $3, kopalnice so skupne. Kul, na lov za kosilo! Se prej pa na banko oz. bankomat (danes je vendar nedelja) in koncno sem dobila svoje dolarje - jap, tukaj ti masina izpljune to valuto. Kompong Cham je namrec kao eden izmed vecjih mest in ima celo vec bank kot samo nacionalno kmersko, ki sprejema samo Viso, ki je jaz seveda nimam.
Za spremembo sva sla na kosilo v eno restavracijo, ki jo priporoca LP in je bila v od lokalcev obljudenem okolisu. Za $2 (8000r) sem si privoscila ribo v kokosovem mleku in lemongrassu - "It's even better than amok!"je zatrdila gazdarica, pri cemer je amok the kmerska jed, riba v kokosu in lemongrassu v plaminih listih - in res je bilo kosilo odlicno. Andrej je jedel piscanca z ingverjem za $3, ker je vzel veliko porcijo, zraven pa sva dobila se celo skledo riza in si pridno natakala ledeni caj, ki je bil tudi ze apriori na mizi.
Odpesacila sva do Mekonga, sredi katerega je bil otocek, do njega pa vodi bambusov most, ki ga lokalci vsako susno sezono znova lastnorocno postavijo. Po njem se seveda peska, biciklira, motorira in celo vozi z avtomobili. Kar je kar malo neverjetno, a resnico, kajti most se izjemno zanimivo upogiba, ko stopas po njem! Ampak ce tako pocnejo lokalci, potem ze moras zaupati.
Ko sva prisla na drugo stran, sva malo fotkala, nakar je k nama pristopil nek po izgledu sodec uradnik in zahteval od naju dva dolarja. Huh? Kao za mostnino. Malo sva debelo pogledala, ces, saj nikjer nic ne pise (pa se pri preckanju sva se hecala, da za razliko od Laosa tu ne racunajo nic), pa se naju je uradnik ocitno usmilil in naju poslal nazaj na kopno, da ne bi delala zgage. Tudi prav. Sla sva pod ta pravi most cez Mekong, dokaj mogocen, si privoscila eno lubenico in ananas od ulicnega dilerja (500r = $0,125) in uzivala v sencki tako kot se nekaj lokalcev. Potem sva se presedla cez cesto v blazno socialisticno izgledajoci lokal in popila kavo za 1200r ($0,30) s pogledom na most in francoski svetilnik. To je bila najina naslednja destinacija, kamor sva odpesacila, ko sva se otresla popoldanske lenobe.
Roza svetilnik je totalno mizern in vsakic znova se mi smeji, kako bedni so bili ti Francozi tukaj. Znotraj arhitekturnega ne-dosezka so vratolomno strme stopnice (Nizozemci bi bili ponosni), tako da sem splezala samo do neke cetrtine, Andrej pa vse do vrha, ker ima vec jajc in vec plezalnih izkusenj in je brez talenta pasti na najbolj neprimernih mestih. Razgled je menda lep, na cel Mekong in zelenjavna polja na nabrezjih, to je pa tudi to.
Spet sva sla nazaj cez most in srecevala taksna in drugacna vozila, potem pa ob reki in impresivnem tlakovanem boardwalku (res svaka cast) malo po mestecu. Bil je ze cas za obedovanje (kdaj pa ni), zato sva sla do marketa, ki se je ze zapiral, zraven pa so bili neki stanti s hrano. Ob soncnem zahodi, ki se je poslavljan za psarjem, sem si privoscila en rambutan-nekaj-neznanega shake (kiiiiiiiiiiiiiic), potem pa sva se presedla na sosednji stant in jedla nudlne z zelenjavo in egg-over za 4000r ($1). Malo so nama tezili otroci beraci, ampak to je pac Kambodza. Se vedno fenomenalna in krasna in okuzena z markantnimi ljudmi.
Jutri pa: Phnom Penh!

---