Podezelska avra

---

Torej, podajmo prvo porocilo iz Aurovilla.

Vceraj sem v kaficu od svojega CS hosta Snahela spoznala Nemko Mariam, ki je prostovoljka na osnovni soli in 2,5 meseca poucuje anglescino, francoscino in sportno vzgojo. A 19-letna Mariam ni obicajna Nemka. Prav za prav je kaksnih 190cm velika mulatka, saj je njen oce iz Nigra, kjer je prezivela vecino svojega otrostva, mama pa Nemka. Mama je za nekaj casa morala oditi v New Delhi, zato je Mariam tam zivela 2 leti, srednjo solo pa je naredila v Frankfurtu, kar je bil zanjo precejsen sok - "Takoj sem morala iti nazaj v Indijo, da si opomorem," je pristavila. Sedaj bo tu se kaksnih 8 mesecev, zivljenje tu pa ji zelo ugaja. Ceprav - Aurovilla ne mara. Stanuje v eni vasici na obrobju in ji je ok.
Svasta.
Zategnila me je do visitors centra v Aurovillu. Ogledala sem sei video o Matrimandir, to je sveta kupola v srediscu Aurovilla - naselje je zasnovano v obliki galaksije, torej nekako spiralno - v njej pa so (ce se prav spomnim) posmrtni ostanki Mame oz. The Mother, zenske, ki je ustanovila Auroville. Nato sem pridobila zastonj potrdilo, da si ta sveti prostor lahko ogledam z razgledne tocke, in sem se v popoldanski vrocini in limajoci se majci sprehodila do tega posvecenega mesta. Lahkop bi se sicer zapeljala z elektricnim avtom (kopirajo Kavalirja!), ampak ne. Zlato kupolo sem si ogedala s kaksnih stop metrov, tako kot ostal ducat indijskih turistov. Na splosno sem srecala same indijske zvedavce, zanimivo.
Sla sem nazaj do visitor centra in se pocila v kafic, ker sem bila 1) utrujena in 2) cakajoca Snaehla, da me pobere. Narocila sem sei chai za 20r (v Ernakulamu prejsnji dan me je stal 4,5 - samo za primerjavo) in razmisljala o celi sceni. Vse je res kao eko, bio, lokalno, solarno, voda je oplemenitena s spominom (poleg tega, da je filtrirana), ampak nekaj mi ni stimalo ...
Zaklepetala sem se s sosednjo Italijanko, kaj pocne tukaj. Anna je sem prisla s svojim mozem in 2-letnim sinom pred 8 leti, zdaj imata se enega 7-letnega sina. Moz je bil radijski producent, ki ga je Auroville izjemno zanimal, zato sta se oba podala sem in ostala. Ustanovil je radio Auroville, menda jim gre odlicno, imajo super ekipo, skratka, ni da ni. "Ampak moras ostati teden, se bolje mesec, da resnicno dojames, za kaj pri Aurovillu gre," mi je polozila na srce.
Prisel ne Snaehl in odpeljala sva se do njegove rezidence. Zivi v bistvu geografsko se v Aurovillu, ampak "politicno" pa ne, torej v tamilski vasici. Res je podezelje in pol, same kolibe naokoli, tus v bambusovi koci, spanje v bambusovi kolibi ipd. Tam sem srecala njegova dva druga CS-erja, Nemca Miriam in Stephana, s katerima sem se zaklepetala v noc. Res sta face in tu sta ze kaksnih deset dni.
Malo smo si izmenjali izkusnje o Aurovillu. Za Miriam je malce konfuzno, ker je precej razpotegnjeno mesto, ampak po nekaj dnevih se znajdes. Sicer pa ima o placu mesane obcutke, vsak pove nekaj drugega, kako stvari potekajo oz. kako naj bi. "No, nekaj mora biti na njihovem delovanju, ce dobivajo denar od indijske vlade in Unesca," je dodal Stephan. Drzi, njihovi ekobio prijemi so res hvale vredni, pa tudi solanje, menda, je izpostavila Miriam: ce bi imela svoje otroke, bi jih gotovo vpisala semkaj. "Tezava bi najbrz nastala, ko bi zeleli na faks, saj ne vem, kako bi se odzvali na zunanji svet," je razmisljala.
Povedala sta mi za neko Veronique, ki baje vodi po Aurovillu, in tudio onadva sta sla z njo. Kul. "Ko smo se ustavili pri solarni kuhinji, je povedala, da je nek francoski arhitekt v smehu dejal, da kaj takega nikoli ne more delovati," je povedala Miriam. No, kljub temu se solarna kuhinja - kjer placevanje ni mozno z denarjem, ampak z zetoni - neko drugo sredisce Aurovilla in se hvali, da lahko skuhajo 1000 kosil s solarnim zbiralnikom.
Stephen je razmislal o vascanih: "Kaj imajo oni od tega? Poglej, v kaksni bedi zivijo. Vsak, ki tu dela, dobi 5000 rupij na mesec, to je placilo. Ampak to najbrz ni dovolj, zato gredo Evropejci za nekaj casa domov vsake toliko casa, da nekaj zasluzijo."

Danes smo sli zjutraj skupaj na zajtrk v visitor center, privoscila sem si idli s chatneyem in dahlom, pa seveda chai. Miriam je nato castila se kavo, potem pa smo sli vsak svojo pot: jaz do omenjene solarne kuhinje, da vidim to cudo. Ker sem bila brez lastnega prevoza, sta mi M&S svetovala, naj kar zastopam koga, baje je to izjemno pogosto tukaj. In sem res: tja grede kar neko Italijanko, ki je tu na prostovoljnem delu. Opravila sem svoj biznis v kuhinji, kjer so se ravno pripravljali na kosilo, in zastopala spet folk nazaj do visitor centra. Od tam sem sla do tibetanskega pavilijona, ki je na pol poti do nase kuce, kjer naj bi se dobila z M&S za kosilo. Stikala sem naokoli, a ni bilo zive duse, razen nekaj polezavajocih Indijcev, ki so mi dejali, da je kosilo v "next house". Sla sem torej se malo naokoli, a nisem nasla nic pametnega, razen zaklenjenih rumenih vrtnih vrat. Zato sem se podala naprej, do town housea, do kamor sem spet zastopala neko zensko. Imajo tam kaj za jest? "Haha, good luck with finding anything to eat here, it"s really difficult," se mi je nasmehnila.
V nasprotju z njeno pripombo je bila restavracija kar polna, imeli pa so precej skromen (in francoski) meni. Odlocila sem se za cauliflower gratine, ki me je osusil za 90 rupij. Spet je bil kao problem, ker sem placala z gotovino, ne z zetoni. Malo sem snofala naokoli po town hallu in izbrskala na oglasni deski pravila za pridobitev statusa Aurovilcana, prebrala sem tudi, da je slovenskih prebivalcev sest. Zanimivo. Tudi oglasi so bili zanimivi: za lekcije joge, predavanja o trajnostnem razvoju, o iskanju samega sebe in notranjega miru, o komunah, o razstavah ...
Sprehodila sem se do Ganesh bakery, ena od dveh pekarn tu. Pojedla sem apple pie in spila chai, nato pa naprej. Spet nazaj do visitor centra, pa do nase kolibe, kjer sta bila M&S. Izkazalo se je, da bi morala preskociti tista rumena vrata, ceprav so bila zaklenjena, ker sta onadva naredila isto in tam jedla cudovito kosilo. Ah, jutri!
Odlepila sem majiuco in hlace od sebe, se stusirala med pajki in gosenicami, potem pa jo mahnila spet do solarne kuhinje, kjer se zdaj dobim z enim od aurovillskih Slovencev, Matejem. Me prav zanima njegova zgodba.

In moje skromno mnenje?
Niti ni skromno.
Se dobro, da je med prikazovanjem videa zmanjkalo elektrike, da ga nisempogledala do konca, ker se mi je ze takrat uprlo. Indoktrinacija in demagogija, kako je njeno videnje sveta edina resnica. Vseskozi ponavlja, kako ne gre za religijo in da tu religije v bistvu niso dovoljene, ker so destruktivne, ampak ... meni se je zdelo cascenje njene svetosti precej podobno kultu. Vsi kao zivijo eko in bio in eno z naravo in v harmoniji, ampak na zacetku mi je vse skupaj izpadlo dokaj fanaticno. Nisem cutila ljubezni, ampak ekskluzivo oz. prevlado belcev. Denimo: zakaj so vsi vzdrzevalci, pazniki in gradbinci Indijci, ne pa belci? Zakaj po eni strani promovirajo solarno energijo in oh in sploh trajnostni razvoj, naokoli pa se v 90 % prevazajo z motorji (od kod nafta?), solarne celice pa so najbrz narejene na Kitajskem?
Tu vsi nekaj voluntirajo, bluzijo, si ga jemljejo na easy, potem pa gredo za mesec, dva, pol leta v Evropo, zasluzijo nekaj denarja in pridejo nazaj. Sezidajo si razkosne vile, ki sicer potem, ko/ce odidejo, pripadajo Aurovillu, ampak na splosno zivijo lagodno, mirno, netravmaticno zivljenje.
The Mother je povsod, na plakatih, razglednicah, koledarjih ... ce to ni isto kot religija, potem sem traktor.
Zame je tole neka utopija, pobeg. Morda sem sovrazno nastrojena, ker vse skupaj prevec disi po socializmu in iz marsikaterega prakticnega evropskega primera vemo, da zadeva ne deluje v praksi, tako da se mi zdi, da so pravila ze vsiljena, ne vec prostovoljna.
Naj imajo pogum ustvariti raj na zemlji na ze obstojecem mestu, v ze obstojecih skupnostih. Zgraditi nekaj novega niti ni tako tezko, sploh ce se tja priseljujejo samo isto misleci. A doseci, da se razlicne osebnosti zacnejo obnasati enako, torej odgovorno do svojega okolja, je po mojem vecji izziv. To je zdaj azil, ne realnost. Seveda spostujem vse prijeme, kako organizirajo ekolosko kmetovanje, kako cistijo vodo, pridobivajo elektriko, povzdigujejo cutne medosebne odnose, ampak bolj me vzradosti ogranic cafe na industrijski Main street sredi Vancouvra kot pa tole.

Jebiga ...

---