Zakaj oditi, ce je pa lepo?

---

Torej se en lep pozdrav iz se vedno Phnom Penha. Tu bova danes ze cetrto noc, jutri zarana pa na 7-urni bus do Saigona, Vietnam. Yay! Zacenja se torej vietnamski, zame zadnji del potovanja. Viso tud ze imava, tako da sva sploh ustrezno opremljeni.
Zakaj sva se zadrzali tu se en dan vec, je mogoce razloziti na vec nacinov. Prvi je mogoce ta, da sem se en mal zastrupila s hrano predvcerajsnjim zvecer in sem vceraj za vsak slucaj stopila do (enega angleskega) dohtarja, danes pa se pocutim ze prav OK in tudi skoljka ni vec moja najboljsa prijateljica, je pa zato voda, voda in se enkrat voda (ki je tudi sicer pijeva ze kar bolestno veliko). Drugi razlog, najbrz pomembnejsi, pa je ta, da nama je tu enostavno zakon. Najin guest house plava na jezercku, sonce sije, ljudje so hudimano prijazni, hrana je odlicna in poceni ... kaj vec bi se lahko si zeleli?
Vceraj sva si tako ogledali se drugi del dueta kmerske tiranije, Choueng Ek killing fields s spomenikom genocidu, ki se je dogajal med letoma 1975 in 1979. Scena je bila spet srhljiva in prav nic nimas dodati, ko se mimo stolpa, napolnjenega s pravimi cloveskimi lobanjami, sprehodis mimo sto in enega mnozicnega grobisca. Tam sicer ni nobenih lobanj, ampak luknje in zraven stojeci napisi so dovolj nazorni.
Danes je dan za chillaxin. Nastudirala sem ze cel svoj fake Vietnam Lonely Planet in cas je, da greva. Pa ceprav je tu super fejst fajn.

---

Photos

Choeung Ek
Ne vem, ali je tu ravno 20.000 lobanj, ampak kolikor jih je, jih je definitivno prevec.

Killing fields
Ne, to niso bombni kraterji, ampak priloznostna mnozicna grobisca.

Sinkin' into the lake
Tega soncnega zahoda se ne da opisati. Another version of my paradise.