Ludilo.

---

Pa smo spet v Maleziji! In spet se imamo odtrgano do daske.
Prisli sva torej vceraj, z avionom iz Surabaye - Lupi in njen moz sta naju osebno dostavila na letalisce, za kar se jima glede na zgodnjo uro ne moreva dovolj zahvaliti - , potem pa poznana procedura z LCCT (Kuala Lumpur) do postaje Kepong, kjer naju je pricakal Ed. Good times already rollin'! Preziveli smo fenomenalen dan, z nami je bila tudi Nizozemka Zoey, tako da smo vsi stirje spali v njegovi sobi (s Polonco sva si delili jogi - kar je ipak najvecji luksuz!). In njegov fotr mi je ob prihodu ves vesel zavpil: "Oooh, long time no see!" Matr, I love KL.
Danes zjutraj tudi podobna procedura kot pred slabim mesecem, s tem da smo na zajtrk zavili v tisto vege restavracijo za 2 ringgita, v katerem sem takrat jedla kosilo. Zoey je namrec tudi vege, tako da se nas je Ed "usmilil". Salo na stran, vsi smo uzivali sto na uro. Se posebej potem, ko smo zavili se na morning market in sva s polonco pokupili pol sadne ponudbe: dragonfruit, bananice, mandarine. Good times.
Ko sva se spakirali in pri tem pustili kaksnih pet zakljev pri Edu, naju je najin gostitelj zategnil do Kepong postaje. Poslovili smo se, a samo za par dni, ki jih bova preziveli v provinci Penang oz. Pulau Pingn (otok Pinang) na severu Malezije, dokaj blizu Tajske. Penang je namrec kraljestvo malezijske hrane in za foodieja najinega kova ni bilo trohice dvoma, da morava obiskati ta kos zemlje.
Iz Keponga spet do KL Sentral, tam sva prestopili na drug vlak (KL rapid) do Masjid Jamek (se mi zdi, da se tako napise), od koder pa sva prepesacili do bus postaje Puduraya. Spomnila sem se vsega, kje sva z Edom takrat pesacila po downtownu, tako da nisva imeli vecjih tezav locirati to postajo. Kot nama je narocil Ed, sva se tam malo pozanimali, kdaj gre kaksen bus v Penang, in v truscu in hromenju motorjev in vpitju soferjev in sprevodnikov sva cez pet minut ze sedeli na super ultra nobel busu za 31 ringgitov za Butterworth, kar je odskocna deska za Penang na malezijski celini. Bus direkt za v Georgetown, "glavno" mesto Penanga, bi sel sele ob 16h, midve pa sva bili tam nekaj cez poldne. Zurka!
Vozili smo se cez podorcje Cameron highlands, ki sva jih zaradi nestanovitnega vremena (nalivi tipa vesoljnega potopa) sklenili pustiti za naslednjic, in spet nas je lepo pralo vmes. Se dobro, da smo bili na suhem, ne pa tudi na toplem, kajti tudi Malezijci nazigajo klimo ko sto matr v vseh zaprtih prostorih - mislim, da se jim res tozi po snegu in ledenici. Kakor koli ze, ko sva prispeli v the one and only Butterworth (Anglezi pac niso mogli ne kolonizirati tudi tega dela Zemlje), se nisva prav dolgo mudili tam. Neka nakljucna muslimanka naju je skorajda pospremila do salterja za vstopnice za trajekt, ko sva jo zgolj povprasali, v katero smer naj se zasukava, potem pa sva kar takoj skocili na plovilo za 1,20 ringgita. Vmes sem si pridno messagirala z Moonom, najinim couchsurferjem v Georgetownu, in njegov zadnji sms je bil izjemno razveseljiv: pobere naju ob pol sestih na drugi strani terminala feri, kot se napise v bahasa malaysia.
In res, ko sva se ravno nastanili pod nekimi stengami, se je za nama pojavil Moon. Ed nama ga je opisal kot super prijaznega in vcasih kar malo premirnega, ampak ze po petih minutah nama je bilo jasno, da je opis zelo, zelo zgresen. Tip je totalno odbit! Seveda v najbolj pozitivno smer mozno! Priporocil - ne, REZERVIRAL! - nama je dober hostel sredi Georgetowna, in ko smo se cez par minut v obilnem nalivu (jap, same same tudi tukaj) prebili do tega placa, kjer dela eden od njegovih frendov, sva ze imeli sobo za stiri (!) ljudi za zgolj 20 ringgitov (3,5 ringgite = 1 dolar) povsem zase - normalna cena bi bila 25 r na noc. Pa to res ni res.
Ampak, ima jos. Ker je bil Moon malce lacen, midve pa tudi (kdaj pa nisva?), smo se zapeljali v eno izmed stevilnih indijskih restavracij v mestecu. Moon je kar naorcil nekaj po svojem okusu in next thing we know smo jedli nek ogromen chapati s pomakicami, neke druge oblike capatijev z zelenjavico, se enkrat isto, neke cukre, vsak je pil teh tarik, Polona je potem se enega, jaz pa se en ginger tea, Moon pa se en lassi - in vse skupaj nas je prislo 18,30 ringgitov oz. dobrih pet dolarjev. Ludilo. LU-DI-LO.
Vmes je Moon oz. Munawar, kot je njegovo pravo ime, malo razlagal o sebi in pri tem zbijal toliko sal, da sva komaj dohajali z rezanjem. Ukvarja se z rihtanjem vize tujim delavcem, tu v Penangu, v KL in v Lakawiju (otok nad Penangom), tako da malo dela, malo ne - podobno kot Ed, pac kot je potreba, dela, ko pa ne, pa ne. Menda ima cez par dni spet delo na Lakawiju, in ker sva tudi midve mislili iti malo pogledati tja, smo se okvirno napol zmenili, da gremo skupaj - on gre itak ze z enim francoskim couchsurferjem. Drugace pa nama je razlagal malo o samem Penangu, o ljudeh tukaj, o hrani (!!!), o ... vsem. Ta couchsurfing je - ma, a moram sploh se kdaj zapisati svoje obcutke do tega projekta?
Po obilnem kosilu/vecerji/prigrizku/whatever naju je zategnil se en ovinek naokoli, ces, itak je na poti do doma (on zivi 8km izven centra). Mestece je res lepo in ima veliko ostankom prvotnih naseljencev, tako da komaj cakava, da bo vreme lepo in si bova lahko vse ogledali in pofotkali, kot se sika. Potem pa smo se poslovili z obljubo, da se zopet vidimo ob 22h. Zurka!
Sli sva se malo naokoli, ker sva lovili se zadnje soncne zarke tega dneva, in uzivali v svetlobi, atmosferi, okolici. Noro. Enostavno noro. Kaj vse se nama dogaja s temi lokalci, je neprecenljivo.
Pricakujte update tega vecera, vendar morda ze v jutrisnjem vnosu!

---

Photos

Entering Penang
Georgetown bay ... in bad weather

Aftermath
When the food is gone ...

Chinatown
Penang is all about the Chinese

Good times rollin'!
QEII, the first of the three clubs visited