Feels like Oxford

---

Pa to ni res. To je vse, kar lahko recem po vcerajsnji noci, ki se je zakljucila ob treh zjutraj.
Moon naju je pobral nekaj cez pol enajsto zvecer in na vrsti so bila tri presenecenja, kot jih je sam poimenoval. Ze ta opening line je bil tako sumljivo podoben gestam najinega oxfordskega frenda Polaka (NB: vsem izvzetim iz te interne sale se opravicujem), da sva kar spontano zazijali.
The rest is history.
Najprej naju je zategnil - "Yeah we can walk, that's very romantic, but Valentine's over." - do enega mega fancy bara/restavracije/loungea/koktejl terase direkt na obali, s pogledom na downtown Butterwortha na celini. Ze samo dejstvo, kam gremo, je bilo dovolj spektakularno, kaj sele to, kar je sledilo potem: placali nismo nobene vstopnine, ker je Moon z vsemi vunbacitelji (=tujci) na stisk roke in kje-si-stari pozdrav, od zacetka koridorja do dejanske restavracije pa nas je zategnil elektricni vozicek a la golfmobil - in to za celih 50 metrov. Za crknit. Ko smo vstopili v tisti gala prostor, so nam kar odpirali vrata, naju naslavljali z najbolj eminentnimi nazivi (ne pozabimo, da sva bili obleceni v backpackerske cunje in trogali s sabo obupno neprimeren nahrbtnik za tak plac!) in se smehjljali, kot da sva tudi midve ministrici in druge zvezde, ki menda obedujejo in nazdravljajo v tem lokalu. "Lastnik ima se par lokalov, enega v KL, in za tega se je odlocil, da cene ne bodo previsoke, ceprav je lokal res fancy," je strokovno pojasnil Moon, medtem ko smo na zgornji verandi uzivali v pihljanju nocnega vetrca. Zgrabili sva priloznost in se zagreli za koktejle - seveda spet pino colado, ker lokalni kokosov juice je pac neverjeten in se ga ne da preseci z nobenim umetnim nadomestkom. Tudi Moon je narocil svojega, ceprav je, kot se drzavi spodobi, musliman. Ampak do njegove liberalnosti se pridemo.
Lokal nama je kar prirasel k srcu, picopeki pa tudi, najbrz pa je imelo kaj veze tudi dejstvo, da je ob petkih tu ladies night in imajo dekleta pijaco zastonj. Plan za zadnji dan v Penangu je bil torej ze sprejet. Zatem smo se zapeljali do drugega lokala (tokrat je Moon odklonil voznjo z elektricnim vozickom, ces, moramo malo pokuriti kalorije), kjer je bil sistem isti: spet stisk roke varnostniku, spet prost vstop, spet good times. Sli smo skozi pritlicje v prvo nadstropje, kjer je bila malo bolj nobel atmosfera, vendar ne prevec, saj je bil cel prostor bolj v smislu puba. Tam pa naju je cakalo drugo presenecenje: rocni fuzbal! Odigrali smo eno rundo in mojim dvem levim rokam navkljub sva celo zabili par golov! Seveda je bilo tudi Moonu takoj jasno, da pac ne bom nikoli delala kariere v tem fuzbalu, zato je za drugo partijo, tokrat v spodnjem stuku, za partnerstvo proti nekima drugima dvema igralcema pohopsal kar Polono.
Naslednja postaja: rnb club!!! Spet smo kar spolzleli mimo varnostnika, malo precekirali sceno, potem pa sli v zgornje nadstropje, kjer naju je Moon predstavil DJ-ju (seveda tudi pri njem ni izpustil stiska roke in prijateljskega nagovora). Tu imajo ladies night v sredo, tako da - urnik se kar polni!
Zatem, ob pol dveh zjutraj, pa smo sli se k sosedom, da je Moon nekaj pojedel. Neverjetno, celo mesto je bilo se vedno jako zivahno, hrana se je veselo cvrla in pekla na ulicah, ljudje so malicali, kot da so na lunch breaku. Tam smo imeli priloznost, da se malo razgovorimo brez hromece glasbene podlage in drugim stimulantov. Moon nama je pravil razne zgodbe in prigode iz Evrope (zivel je tri leta v Nemciji, na Portugalskem, bil se vsepovsod vmes), midve pa sva mu zastavljali vprasanja a la kako to, da pije alkohol, da je imel ze kar nekaj deklet, da ga kar dosti zura ipd. "Sem pac en slab musliman," se je zarezal najin gostitelj. To sicer ne drzi povsem: za moje pojme je dober in zgleden musliman, samo islam si pac razlaga po svoje in hkrati s tem odpira oci nam, evropocentricnim turistom, ki smo prepricani, da je muslimanstvo zgolj moljenje petkrat na dan, brezpogojno odrekanje vsem clovekovim in zlasti zenskim pravicam ter fanaticno cascenje Alaha s samomorilskimi napadi.
In potem smo sli pocasi, pocasi spat. Vse do sedaj opisano - Moonove geste, oblacenje, hoja, poznavanje scene, freeriderstvo za frende - se je dogajalo v tako zelo podobnem ritmu kot vsakic v Oxfordu, da se kmalu sploh nisva mogli vec smejati, cuditi, metati oci iz jamic in zajemati sapo. Ocitno ima vsak kontinent svojega Polaka.

---

Comments

[p]

se ena "poljska": VIP people pa to ni res, cestitka nam!

[IvaG]

misls: staff only parking pa te zadeve ...