Advertisement
Published: February 4th 2010
Edit Blog Post
Fantastično je, fantastično. Kako lep je ta Vancouver, to je teko opisati.
Zjutraj sem se do downtowna kar sprehodila. Pot me je vodila po E Broadwayu proti Cambie ulici in sem ter tja sem zavila v kakšno zelenjavnico oz. sadjarnico, ki jih imajo čez seveda Kitajci. Tam nekje pri Main street se je pogled na desno odprl proti downtownu in Norvanu. Veličastno, res. Vsi tisti stekleni nebotičniki, zadaj za njimi zasneeni hribi, vmes pa še pas rokava oceana.
Sprehodila sem se čez Cambie most, ki je bil zadnja leta nedosegljiv, saj so celo ulico razkopali in spremenili v podzemni tunel. Na desno se je razprostiral pogled na nekoč totalno neugledno industrijsko območje, zdaj pa tam kraljuje olimpijska vas. Kupolo Science worlda so zavzeli Rusi in tam postavili svoj (še ne odprt) pavilijon. Soči je pač naslednja zimska olimpijska veselica.
Zavila sem z mostu vzhodno do osrčja Yaletowna, do BC placea, do GM štadiona, kjer raste en paviljon za drugim. Vse je še zagrajeno in neprehodno, policije cel kup, delavcev tudi, mrgoli ostalega osebja v uradnih oblačilih. Pa tudi običajnih obiskovalcev, ki se hudujejo nad razmerami. Še najbolj to, da se zaenkrat še ne da do olimpijske vasice. Zato sem se tudi
jaz obrnila in jo mahnila skozi Yaletown do downtowna. Spotoma sem si privošila še en Jugo Juice in suši kosilo in bluzila po ulicah, tako poznanih, a še lepših kot prej. Ko sem prišla do Granvillea, me je skoraj vrglo na rit: kako so spedenali to glavno, prej zakotno in zanikrno in temačno ulico! Noro! Manjkajo samo še drevesa, pa bi jo lahko oklicalo za najbolj nobel ulico na svetu. Izginili so temni smetnjaki, rjavi pločniki, zanikrne štacunce in kafiči ... Noro.
Šla sem še čez ta drugi most, Granville, in spodaj zavila na Granville island. Tam je bila še ena izmed mojih nujnih postaj, nova linija tramvaja, ki so jo potegnili od tu do olimpijske vasi (zaenkrat) in je brezplačna (zaenkrat). Res lepo in precje folka je sestopilo z njega in tudi vstopilo. JAz se nisem peljala, ker sem imela druge načrte.
Natančneje: blue parrot organic cafe na koncu pokrite trnice. Spila sem seveda še en chai latte, potem pa sem se e zmenila z Bradom, da se dobiva za eno fotkanje. Zapodila sem se čez rokavček z minitrajektičem, za katerega so me obrali za uderuške 3 dolarje. Včasih je bilo manj, majkemi. In to samo za minutno vonjo.
Tudi prav.
Z Bradom sva se dobila na Davie & Howe in se sprehodila do (spet!) zaprte Granville, kjer so postavili zanimive inštalacije v zvezi z olimpijado. Postavila sem ga na sredo, da je bil s hrbtom obrnjen proti Granville Islandu, in fotka je odlična - Granville ulica še nikoli ni zgledala tako sijajno. Prav zares.
Vmes sva se zmenila še z Jonom, in tako sem odpešačila do Dunsmuir & Seymour. Jon je namreč kot prostovoljec šel po karte za generalko za otvoritveno slovesnost. Čakala sem v avli poslopja, v katerem se je deljenje dogajalo, in opazovala, kako so mimo mene vsake toliko časa z novo pošiljko dvigala šibali v modre jakne odeti prostovoljci, dreči flaše vina. Hm. Tudi jaz bi bila prosotovoljka ...
Končno se je prikazal Jon in šla sva na lov za njegovim avtom. Ko se je končno spomnil, kje je parkiral, sva se odpeljala večerji naproti. Nekje na sredi Main je zagledal napis za beefy beey soup, in ko je ugotovil, da še nisem jedla tajvanske kuhinje, je avtomatično zavil k njim. Najedla sva se ko merjasca neke nudlaste upe in ocvrtega piščanca, pila pa sem red bean smoothie. Jon je, kakopak, tudi kulinarični strokovnjak oz.
poklicni uivač, zato sem se neskončno zabavala ob njegovih potovalnih zgodbicah, povezanim s hrano.
Ker ivi tudi on na eastsideu, me je lepo zategnil domov. In zdaj se mi spi sto na uro, ker jetlag še ni rekel zadnje besede.
Advertisement
Tot: 0.379s; Tpl: 0.02s; cc: 16; qc: 82; dbt: 0.1551s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.2mb
anonymous
non-member comment
Ej super, ful fajn je brati tele tvoje reportae. Uivaj ;-)