Let the games begin

---

I feel very olympic today! Oziroma včeraj, saj je datum oddaje tegale zapisa relativno gledano e jutri.
Izbira hotela Primavera v Mestrah se je izkazala za odlično monost. Soba je bila fantastično čista, sicer nekoliko majhna, a kaj več človek za eno noč niti ne potrebuje. Tudi skupna kopalnica je bila brezhibna, imam občutek, da sem bila po mojem edina gostja, ker je bilo vse sumljivo sterilno. Lokacija je bila pa sploh glavna zmaga: 50 metrov stran je bila avtobusna postaja, ki me je zjutraj pripeljala do letališča.
Prav za prav je zjutraj napačen opis, ker sem na bus v trdi temi čakala e ob - reci in piši - 4.45 zjutraj. To je 15 minut pred peto uro, če nisem dovolj poudarila. A ne glede na rano uro je bilo na vozilu e kar nekaj običajnih delavskih potnikov in popotniških sotrpinov, ki so bili ob 5.05 z mano na letališču. Za vonjo sem plačala e včeraj, ko sem v nekem kafiču čez cesto od elezniške postaje v Mestrah kupila dve - Italijani imajo samo njim doumljiv sistem nabave bus vozovnic, ker jih na busu prodajajo od te do te ure, potem pa jih moraš kupiti v trafikah in kafičih. Zdi se mi sicer, da bi morala za vonjo do letališča nekaj doplačati, a nihče se ni obregnil ob to ...
Na Marcu Polu je še vse spalo, jaz pa skorajda tudi. Še najbolj sem se zbudila z varnostnimi pregledi, ker so me slekli od čevljev do vratu in razkosali ves nahrbtnik (kar mi je še posebej dvignilo pritisk, ker je bilo pakiranje prava umetnost). Let do Pariza je bil običajen, tam pa spet varnostne inkvizicije ena za drugo: najprej tista običajna, potem pa še ena tik pred boardingom. Do glavnega leta so me torej trikrat prešlatali in slekli, in če tako razmišljam, kako zamudno in nekoliko poniujoče je vse skupaj, se mi uvedba tistih sonarjev sploh ne zdi napačna - vseeno mi je, če cariniki vidijo, ali imam tampon, elezje v modrcu in celulit, kajti zdaj itak vsi vidijo, da imam s seboj laptop, fotoaparat, rjave nogavice in malezijsko zobno pasto.
Kakor koli e, bienvenue na letu Pariz - Seattle. Air France so se spet izkazali, saj je bila hrana vrhunska - piščanec v gorčični omaki z bulgurjem in korenjem in brokolijem kot glavna jed - , zraven pa sem kresnila še flaško cuveeja Vermentino 2009. Tudi osebje je bilo neverjetno prijazno in skorajda e razmišljam, da bi Francoze spet umestila nekje v liniji s Katarci (čeprav ...). Ampak zgleda, da vse to ni bilo dovolj, da bi me obvarovalo pred običajnim glavobolom, tako da sem hočeš nočeš spet porla par nalgesinov, se zatemnila z naučniki, nafilala ušesa s čepki in - sreča v nesreči! - se zavalila na svoj sede in še enega prostega zraven mene.
Po skorajda osmih urah razkomotenega leta je bilo travmiranja za naučniki dovolj - čas je bil za Oasis: “Get your shit together, girl ... “. In za chilled dinner. In za Seattle in 8 stopinj. Vse, kar je nad ničlo, je zmaga.
Oh, pozdravljena spet, West Coast. ZDA, kraj z okroglimi kljukami, šestpasovnicami, skim milk matcha lattejem, neverjetno veliko vode v WC školjkah in neskončno lepimi spomini. Osebje na letališču mi jih je naredilo še par novih (zlasti neka gospa, ki je v duhu običajnih Američanov šla mimo mene in komentirala "Cool glasses!"), sploh pa zastonj wireless internet, česar se v Evropi ni nadejati. Ker je bilo pač še par ur do quick shuttla do Vancouvra, sem se torej zabavala na ta način. Seveda sem takoj nabavila chai latte in koš sadja. Ah.
Ob pol štirih / treh in pol / 3.30pm smo se torej vkrcali v Quick Coach na poti proti Vancouvru. Peljali smo se mimo Seattla, mimo marine, mimo Space needla, mimo kraja, kjer sem jedla subway sendvič na boični dan leta 2005, mimo vseh teh spominov. In potem mimo meje, Delte, Richmonda, novo zgrajene skytrain linije ob letališču, po ulici Cambie, ki je zadnja leta sploh niso uporabljali oz. bolj poredko, ker je bila razkopana (pod njo namreč poteka ta nova Canada line do letališča) ... in šofer je na mojo eljo ustavil na Cambie & Broadway, kjer sem ujagala taksista za do Windsor ulice, kjer ivi Lisa ... in po novem tudi jaz.
Pa sem tu.
Čeprav sem o tem blebetala e od leta 2003, ko so Vancouverčani dobili olimpijado, se mi vseeno zdi strašansko neverjetno, da sem dejansko tu. V mojem Vancouvru. V mestu, ki mi je dalo tako veliko, da ne vem, kako naj mu poplačam. Z reportao sem in tja lahko to vsaj skušam storiti.
Imam samo eno telo, a nedvomno več src. In eno utripa prav tu.
Naj se igre začno.

---