Uluru

---

Bila je se noc, ko smo se odpravile iz sobe. Soncni vzhod smo hotele pricakati pred Ulurujem. Bilo je lepo, a ne lepse kot ujeti na oblinah monolita barve zahajajocega sonca. Sledil je zajtrk ob avtomobilu (kosmici in sojino mleko) in dobile smo dovolj energije, da smo lahko v jutranjem hladu, ce temu lahko tako recem, obhodile masiv in si ga ogledale do potankosti. Uluru Base Walk je 10,4 km dolg krog, ki smo ga opravile v slabih treh urah. Jutro je bilo sveze, rahel vetric in redko drevje je dodatno hladilo in caralo romanticno vzdusje. Ob rdeci stezi se je bohotila sveza zelena trava, med grmovjem so se pasle kamele, drobne pticice so nas preletavale, skrgati so skrtali, odpirali so se nam novi in novi pogledi na masiv. Vsaka grbina, vsaka odprtina vsak previs je pomenila novo zgodbo, ki so jo spletli Aborigini ob tisocletnem cascenju njihovega svetisca.

Pred poldansko vrocino smo se skrile v stanovanju. Iz klimatiziranega prostora nismo mogle presoditi zunanje temperature, vendar smo slutile, da se vrocina se ni polegla. Morda smo se odpravile prezgodaj, ker je bilo se vedno pasje vroce in smo takoj pri vratih ze tuhtale kje bi popile kavo, da bi bilo cim manj hoje. Po kavi pa k 50 km oddaljeni Kata Tjuti. Najprej smo verigo rdece zaobljenih masivov pogledale od dalec. V hudi vrocini smo se povzpele na vzpetino viewing areo. Najvisja grbina Kata Tjute (Mt. Olga) meri v visino 1.070 m. Naslednja pustolovscina je bila Walpa Gorge Walk, mislec, da bomo hodile med masivoma v senci. To bi se morda zgodilo zjutraj, ker pa je bila nasa pot speljana na zahodni strani, smo se grele vse do konca. 2,6 km smo najbrz prehodile manj kot v eni uri. Na poti smo trikrat precile studencke in se blizale zaobljenim masivom, ki jim je erozija v 5oo milijonih letih vtisnila razlicne vzorce. Zadnji studenec se je zbiral v tolmunu, ki je v tej vrocini pritegnil turiste, da so se kar obleceni hladili v vodi. Namocila se je tudi necakinja in ugotovila, da je bila to najboljsa poteza tega dne. Pot nazaj je bila prijetnejsa, ker je ze zapihal vecerni vetric. Nebeski slikar je obarval obline Kata Tjute rdece-vijolicasto, steza je bila se bolj rdeca, trava in grmicevje modro-zelena, papige so bile zeleno- rumene in me smo posedle v vznozju in za to kuliso vecerjale in cakale, da se dan poslovi. Prijatelj bi rekel: fantasticno, jaz pa - bozansko.

---