V Alice Springs

---

Tezko pricakovano potovanje je napocilo z danasnjim dnem. Vec tisoc km dolgo razdaljo smo preletele v nekaj urah. Iz Canberre do Melbourna in od tam proti severu. Iz Viktorije, prek Juzne Avstralije v Severni teritorij, v Alice Springs. Sprva so se pod nami in prek obzorja, do kamor je segel pogled iz visine 9000 km sirili pasniki z napajalnimi ocesci, polja in pogorje Flinders Ranges, ki se proti jugo-zahodu razteza do Adelajde in na vshodu gricevje Grey Range, ki se razprostira proti Queenslandu. Bolj kot smo letele proti severu, bolj se je izgubljala zelena in rjavo- rumena povrsina zemlje in prehajala v rdeckasto. Povrsina je bila le malo valovita in ponekod grbinasta, kot narobe obrnjene skoljke, ki so bile se rahlo belkaste v vdolbinah. Pod nami ni bilo vidnih naselij, ne poti, ne rek in zelenja, samo rdeca zemlja z belimi lisami, ali velikimi skorjastimi povrsinami slanih jezer. Najvecje suho jezero Lake Eyre meri 9.500 km2, skupaj s povodjem 13.500 km2, kar je vec kot polovica Slovenije. Na TV smo nedavno gledale dokumentarni film, ki je pokazal kako se je lani po dvajsetletnih susnih letih zopet napolnilo do 1,5 m visine in celotno obmocje je ozelenelo, zacvetelo, vrnilo se je na tisoce ptic, vrnilo se je zivljenje. Danes je bilo jezero zopet suho z belo slano skorjo. Takih jezer je se vec, najvecja so Gregory, Blanche, Callabonna, Frome.
Blizali smo se cilju, Alice Springs, pristali smo v vznozju pogorja Macdonnel Ranges, ki se vije proti zahodu in doseze visino 1.511 m (Mt. Ziel) in proti vzhodu 1.168 m (Mt. Laughlen). Pricakovala sem puscavo, pa me je presenetila zivobarvna pokrajina, z zeleno sopasto travo, grmicevjem in redkim drevjem. V Alice Springs, ni izvirov, ampak reka v mestu kar ponikne, da je struga povsem suha. Na ulicah sem prvic videla vec Aboriginov kot belcv. Nakupile smo nekaj hrane in z rentanim avtomobilom zavile proti jugu, na 500 km dolgo pot. Prvi postanek je bil ob reki Finke River, kjer smo malicale in gledale kako sta se dva pustolovca kopala v reki. Okoli drevesa je krozil kuscar in se umikal nadleznemu objektivu. Vrocina nas je hitro pregnala v klimatiziran avto in nadaljevale smo voznjo do Erlunde. Popile smo eno zanic kavo v gostiscu, podobnem tistim iz Ameriskih filmov o divjem zahodu. Po prostoru so bile razobesene umetnine Aboriginov, poslikave na platnu, iz lesa izdelani razlicni predmeti, najvec kuscarji in kace, iz plodov izdelane zapestnice. Bilo je prezgodaj, da bi se odlocila za nakup. Nadaljevale smo voznjo do Mt. Conner Lookouta. Skalni masiv v obliki mogocne mize ali srednjeveskega klobuka, vijolicaste barve, se je skrival v vrocinski meglici. To je 100 km oddaljen monolit vshodno od Uluruja, v Curtin Springs, na zbiraliscu in napajaliscu za zivino in obmocju zgodovinske domacije, je 3 krat vecji monolit od Uluruja, visok 866 m in se starejsi (700 milijonov let). Sprehodila sem se po rdeci razbeljeni sipini in zagledala vec slanih jezer, eden je bil celo z otockom (ni bil podoben Blejskemu).

Nadaljevale smo voznjo do Yulare, ob cesti sem videla tudi poginulo zivino, susa ali bolezen ali poskodbe? Nastanile smo se v prijetnem stanovanju, vzele s seboj malico in pohitele v obmocje nacionalnega parka: Pukulpa pitjama Ananguku nguratuku, nas je nagovoril napis v Aboriginscini, to je dobrodosli v dezeli Anangu. Na parkiriscu pred rdeco lepo zaobljeno gmoto, Ayers Rock, visoko 868 m, najlepšim in najbolj obiskanim monolitom na zemlji, seveda nismo bile same. Ob nasem prihodu je bilo na parkiriscu kar nekaj obcudovalcev, ki so sedeli, stali ali lezali in cakali na najlepse trenutke ob spreminjajoci svetlobi zahajajocega sonca: oranzna, rdeca, vijolicasta. Odpeljale smo se blizje, prekrasna je, pravo svetisce Aboriginov.
V temi smo se vrnile v naselje in se ohladile v bazenu, vendar se mi ni dalo plavati s kaco, ki je veselo lovila vesce po bazenu. Sestra je pokazala vec poguma in jo je povlekla iz bazena, mene pa tudi kasneje voda ni mikala.

---