Advertisement
Published: February 7th 2009
Edit Blog Post
Breakfast
Claypot noodle soup Ujej, na zajtrk (na isti jutranji market kot vceraj) sva sla sele ob pol enajstih, ker sem pac spala kot ubita do skoraj pol desetih. Jedla sva, kot je Ed ze vceraj napovedal, se eno malezijsko specialiteto: nga pou yee mee (claypot noodles), zraven pa pila ledeno sojino mleko. Sprehodila sva se po marketu (I love it I love it I love it), kjer so vecinoma Kitajci, srecala pa sva celo eno belko! Ocitno smo kontaminirali tudi ze ta okolis. Na marketu pa standardno vse: sveza zelenjava, blazno veliko tofuja in ostalih sojinih izdelkov, kokosi v vseh stopnjah od zivih do pecenih, obleke, cukri, zita, strocnice, nudli ...
Odpravila sva se v kitajskih tempelj Thean Hou, ki je sicer se v KL, vendar sva se tja vozila kar lep cas in prisla v bistvu v drugo drzavo, ker sva placala vstopnino za ta stos. Tempelj rules! REs je kitajski in Ed je ze celo jutro govoril, da me bo peljal na Kitajsko - kar ni bilo dalec od resnice. Naokoli so viseli tisoci lapmionckov, kar so se ostanki od ravnokar minulega (in ne se odpraznovanega) kitajskega novega leta, bozanstvom pa so se priklanjali, jasno, samo Kitajci. Tudi Ed, ampak bolj na
hitro.
Zraven templja so se neki licni vrticki, sveta voda, ki na potisk spricne iz bude, pa ribnik, nabasan z zelvami. Menda jih Kitajci spustijo tja, ker spuscanje raznoraznih zivali prinasa sreco.
Bilo je vroce ko sto matr in nic ni kazalo, da bo tako kot vceraj dezevalo. Zvozila sva se nazaj do njegove bajte in se mimogrede ustavila pred eno gromozansko dzamijo. Zadeva je huronska. Priblizno nekako tako kot hala Tivoli in Cankarjev dom skupaj. Arhitektura pa je tudi zelo impresivna! Malo manj so bili mikavni sumljivi pogledi vernikov, ko sva se oba s svojima foticema (jaz pa se v majici brez rokavov, ups) potikala naokoli ...
Sla sva na kosilo v eno restavracijo oz. napol menzo, kjer strezejo izkljucno vegetarijanske zadeve, vsaka jed pa stane 2 ringgita, torej dobrega pol dolarja. Lahko narocis ali ze pripravljene jedi ali pa kroznik z rizem, na katerega ti namecejo tri stvari if buffeta po tvoji izbiri. Imajo vse, tudi fake ribe, fake race, fake svinjno, fake vse, kar se da narediti iz mesa, zraven pa se za popizdit veliko kitajske zelenjave in ostalih zadev. Fenomenalno!!!
Po kosilu sva se zapeljala v Carrefour, cesar pri nas (se?) nimamo, imajo pa ocitno povsod
drugje po svetu. Sla sva po univerzalni adapter, da bom lahko v Singapurju in Bruneju kaj nafilala. Mimogrede sva se ustavila se v neki optiki, kjer so mi kar zastonj za hec zmerili dioptrijo, potem pa sem jih prosila se, ali mi lahko spucajo spegle - in so mi jih! Tako po pescenih epizodah v LAosu in Kambodzi spet lahko malo bolje gledam na svet ...
Ko sva bila ze skoraj spet doma, sva se spet na morning marketu (ki je bil seveda ze vorbei) ustavila na od Eda dolgo opevani sladici: chap suid (oz. nekaj takega), kar pomeni mixed ice - very traditionally Chinese made. Dejansko gre za neko goro ledu, v katero je zmiksano vse od kokosovega mleka, rjavega sladkorja, sladke koruzice, fizol (jap, tega Azijci radi poturijo v sladice in izpade odlicno), crno-belih zelejckov neznanih rastlinskih korenin, prazenih arasidov, nekih zelenih zadevic po imenu cendol in ostalih sestavin. Fantasticno dobro.
Preostanek dneva je bil bolj na easy. Sla sem po perilo, ki so mi ga oprali za 6r (2kg), potem sem se butnila v bliznji mamak kafic na ledeno kavo in brala knjigo in relaksirala. Zvecer sva sla pojest se charcoal fried noodle in fried rice po
kitajsko k sosedom cez cesto (temu se rece dobra cetrt!), potem pa odpesacila na lokalni night market, kaksnih 15 minut hoda v eno smer. Spet lokalna scena, spet edina belka, spet totalna zabava in fascinacija.
Advertisement
Tot: 0.676s; Tpl: 0.013s; cc: 16; qc: 87; dbt: 0.3114s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb
P
non-member comment
polly_thesportsfan@yahoo.com
pimp my ride indeed! :P