Sladke brunejske sanje

---

Sla sva na zajtrk kar cez cesto k mamak, in sicer na roti telur bawong (roti breadwith onion and egg) in roti boom (roti bread with butter, sugar and coconut spread). ni treba poudarjati, da je bilo oboje, ceprav povsem na razlicnih polih okusov, bajno. Zatem sva sla s ena morning market (ker imam pac rada standard), ker je bila ravno nedelja, ko je najvec guzve. Kupila sem hladno sojino mleko in vrecko kuhane cicerike, ki jo prodajajo kar tako kot kokice. I like! Oboje je bilo po 1,20ringgitov, kar je recimo da enih 30 centov USD. Ni slabo. V primerjavi s Tajsko je celo ceneje in bolj dostopno, ampak rec je pac z marketa, kjer je ponavadi vse ceneje kot pa v stacuni.
Sla sva nazaj domov, ker me je pac cakalo pakiranje. Pri tem mi je Ed poturil svasta enih zadev: kitajski koledarcek, tigrovo mast, par filmov ("You just HAVE to watch this one!") - kdo se javi za comeback movie marathon na vsem dobro znani lokaciji zraven doticnega ljubljanskega Venera shopa? -, svoj portfoli oz. showreel na DVD, Chinese mandarines, vodo, singapurske prospekte, pa se zategnil me je kar do KL Sentral in ne le do Keponga, saj je bilo manj prometa zaradi nedelje, tako ali tako pa se je kaksen milijon ljudi mudilo pri Batu jamah zaradi praznika. Matr, how do I do it?! Ed je totaln car in komaj cakam, da se - kot kazejo plani - spet vidimo, tik preden odfrcim domov!
Do LCCT ista procedura kot pred nekaj dnevi, le vzvratno. Tja sem prisla ob ene pol dveh, ob pol treh pa naj bi sele najavili, na kateri salter se moram postaviti za svoj let, ki je bil nacrtovan ob 17.30. Nekam sem se butnila in ob knjigi preganjala cakanje (zdaj sem skoraj ze koncala First they killed my father, spet eno kmersko knjigo, ki sem jo hotela prebrati ze takrat, pa mi ni zneslo - vmes sem prebrala ze zdavnaj tudi For whom the bell tolls od Hemingwaya), vmes sem hotela celo nekaj pojesti in dozivela totalno blamazo. Itak je na letaliscih vse standardno petkrat drazje, tako sem hotela pojesti neko bedno noodle soup za skoraj 9 ringgitov, pa - uppps - sem imela v denarnici samo se nekaj drobiza. Uh. Kaj pa sem hotela, kot da vrnem. Jebiga.
Nato pa check-in, pri cemer je bi lo najbolj zanimivo opazovati, k aksen folk se vkrcava skupaj z mano. Zaenkrat ni se nic kazalo, sodec po dveh jeznih Avstralcih s prevec prtljage po mnenju lepotice izza sanka in ostalih kitajsko izgledajocih potnikih, da me ob izstopu caka druzba ene najbolj nemarno bogatih drzav na svetu.
Sla sem torej cez rentgen in passport control - pohvale immigrationu, mimogrede, ze ob vstopu v Malezijo je bil postopek opravljen v minuti, brez nepotrebnega preverjanja, ali res ne rabim vize in ali je Slovenija sploh resnicna drzava - in not sem nekako nesla celo flaso vode. Nihce me ni nic ustavil ali vprasal, jaz pa sem tudi probala, ce gre, in gre!
Vseeno sem se vedno hotela nekaj pojesti in popiti. Kapnilo mi je, da imam vendar dolarje, in tako so me ocurili za mastnih skoraj 6 dolarjev za nek beden sendvicek in cafe latte. Ali jebiga, desi se, in prav uzivala sem v svinjsko dragi hrani in pijaci. Imela sem dovolj casa, da sem na grobo izracunala, koliko sem do sedaj porabila: stevilka se je po raznoraznih preracunavanjih iz ene valute v drugo ustavila nekje pri 518 evrih, v kar je vsteto vse od hrane (in vemo, koliko pozrem), prevozov, prenocisc, viz, neta, spominkov in ostalih sorodnih pizdarij, castenja Andreja, masaze do obiska slonov, trekinga in vstopnin. Lavish lifestyle, pac.
Zanimivi so ti MAlezijci. Po nacionalni hierarhiji so Malajci (?) najvise, sledijo jim Kitajci, na dnu so Indijci/ Drzavne sluzbe lahko dobijo samo MAlajci, zato so vse zenske policajke, redarke, postne usluzbenke in tiste na salterjih javnega prevoza pokrite z ruto. Kelnarji, cistilke in vozniki so Indijci, Kitajci pa imajo cez biznis in stacune in modo. "Malezija je ena velika casovna bomba, zdaj zdaj lahko eksplodira in se vname mednacionalno sovrastvo. Seveda me ima, da bi odsel, stalno razmisljam o tem, vendar imam tu familijo, prijatelje, sluzbo," se spomnim Edovih besed.
No, pa pojdimo dalje. In pristali smo v Bruneju! Immigration tudi tu brez tezav, tudi Paula (svojega couchsurferja) sem nasla brez tezav oz. on mene. Sedla sem v njegov fancy SUV (nek hud Land Rover) in zategnil me je najprej do bankomata, potem pa na vecerjo h Kitajcem. Jedla sem zelenjavno juhico z gobami in tofujem - popolno!!! Boljsega si ne bi mogla zeleti!!! Vmes so Kitajci nazigali z ognjemeti, kajti praznovanje novega leta se po dveh tednih se ni koncalo - matr, tile Kitajci so res za zur.
Kostalo me je 5 brunejskih dolarjev, kar je kaksne tri USD - drago ko sto matr, ampak to je pac Brunej. Mimogrede, njih denar je res izviren, plasticen! Ne vem, ali sem ze kdaj kaj takega drzala v rokah.
Peljal me je k sebi domov, kjer bom spala naslednje par dni. Vmes sva se ustavila se v neki pekarni, ker je PAul hotel, da probam neko pecivo iz pandan listov, ki so menda zelo znacilni za Brunej (izg. BrunAj). Pecivo je rahlo ko sneg (ki ga tu ni, ha ha ha) in res aromaticno.
Sparkirala sva se sredi dzungle, kjer je residential area, in v mraku sem uzrla silhueto opice, sprehajajoce po drogu. Bajta pa ... Kaksna bajta!!! Ze spodaj je ogromno placa z ultravisokimi stropovi, v zgornjem stuku pa so prave sobane, se povsem prazne, ker v hisi zivi Paul sam. Ker je forenzik in dela za zdravstveno ministrstvo, njegovo bajto najema drzava, tako da sam placuje samo 10 %, kar znese nekaj cez 100 dolarjev mesecno. Noro!
Postregel mi je z ananasom in grozdjem in predebatirala sva moje turisticne moznosti v naslednjih dneh. Paul seveda ni musliman - tudi ce bi bil, bi bilo menda samo druzenje med moskim in zensko dokaj sumljivo - ni pa niti nic drugega, ceprav je njegova druzina, ki je doma kaksno uro voznje od BSB-ja, katoliska. Ocitno je tu drugace kot v MAleziji, saj opravlja drzavno sluzbo.
Vmes pa se je ulilo ko sto matr! Res, kot bi nekdo odprl nebo in spustil dol velike kolicine dezja. WElcome to Borneo, I guess! Ponudil mi je celo, da opereva nekaj mojega perila, in tako sem, preden sem se potunkala v spanec v queen size bad, se obesila nekaj svojih ne vec svinjskih cunj.

---

Photos

Breakfast
One last bite in KL

Bye bye Nicky
Me & the other other host