Advertisement
Published: January 26th 2009
Edit Blog Post
Spet ob pol sedmih auf in fotkanje soncnega vzhoda. Kao.
Ob 7.30 sva ze bila pred marketom, kjer sva nalovila zajtrk, nato pa naju je zahakljal en voznik songtaewa, da naju zategne v Pakse. Postavil je ceno 15k, kar se nama je zdelo super ugodno, in smo sli. Ura: 7.40. Dejansko smo se na pot odpravili 40 minut kasneje, saj smo se med tem casom vozili gor in dol po vasici, seveda z obveznim trobljenjem, se ustavljali tod in tam (ponekod veckrat), lokalci pa so na vozilo nalagali najrazlicnejsi tovor in vcasih se sebe. Vmes smo celo zamenjali soferja in niti nismo bili tako natlaceni. Pobje na koncu vozila so si lezerno prizgali cigarete. Mega. To je to. To je the real Lao.
V Paksetu sva se spet presedla na drug songthaew, ki naju je za 20k zategnil do Ban Muanga. Tam sva se samo midva raztovorila, saj je sel kombi s trajekticem v Champasak, ki je cez Mekong, in se nalozila - samo midva! - na colnicek. Odpeljal naju je na otocek Don Daeng sredi Mekonga, samo kaksnih 30sek voznje stran, pac pred Champasakom.
Rajsko! Do community lodgea sva tacala po pesku, ki se nama je vdiral kot svez sneg.
Takoj na rtu je stal na H, ki je v bistvu povsem v stilu Vieng Phukhaja: bambusova koliba na kolih, na tla so nalozili logije, jih postlali, cez pa napeljali mrezo za komarje. Cena: 30k na osebo, kar ni najceneje, je pa priceless, glede na to kar dobis. Elektrika je, tekoca voda pa ne. Nice, we like!
Sla sva malo naokoli in search for a place za zehto. Nasla sva se en very upmarket resort, kjer so sobe po sto dolarjev. Superca - not. Zaruzila sva nekam med lokalce na juhico za 7k, kjer so se nama vsi smejali, midva pa njim in je bilo odlicno. Juha tudi
Sla sva kar nazaj v GH, ker v Mekongu z vsem tem peskom pac ni mozno prati, in stalno sta nama sledili dve ornk luskani deklici na kolesu in nama vsake toliko casa izrocili rozico, tako da je Andrejev klobuk postal ze pravi botanicni vrt, jaz pa izbeglica s Havajev. V GH sva si sposodila bucket (bouqet!) in se namenila do vodne crpalke, tam pa naju je ze cakal trop lokalnih otrok, tudi tisti dve biciklistki. Sploh nisva mogla sama oprati cunj oz. crpati vode, ker so nama kar one vse natakale,
Pozerka!
Ena izmed protagonistk kar je v bistvu kar ornk fizicno delo. Moje pranje perila je pozelo val zanimanja in spremljali so vsak najin gib, tudi ko sva sla obesiti perilo na bliznje bambusove palice. Ko sva obesila (jaz sem bila ze ves cas v sarongu, mind you), so naju zvlekle na obalo, kjer ... ma, kjer se nama je zgodilo najbrz nekaj najbolj cudovitega na tem potovanju. Pokazale so nama njihovo naj drevo, ki sluzi tudi kot gugalnica in plato za poziranje tujcem in njihovim fotoaparatom, guncali smo se, smejali, zgeckali, vse jih je zanimalo, vsak moj zep in predal in dokument in svincnik in kapca, v pesek so pisale svoja imena v laoscini in se ucile nase abecede, tako da so v pesek zarisale Olympus (Andrejev fotic) in LiveStrong (moja zapestnica), pac vse, kar je bilo kje zapisano in so lahko ponovile. Res noro. Nimam besed. Vse povsem prvinsko in otrosko.
In tako sva zabila kaksni dve uri. Potem se je nekaj otrok poslovilo, ocitno so jih prisli iskati s colnicki, midva pa sva sla nazaj v GH, malo relaksacije po tej renesansi radozivosti!
Nekje v vasi sva ujagala eno kavo, kjer so naju sicer malo nategnili, ampak ni bilo vecje skode.
Sla sva do Mekonga, tako kot horde waterbuffaloes, in pofotkala soncni zahod (kic kic kic spet in spet). Nazaj v GH, umivanje ob bucket showerju, perilo se je ze zdavnaj posusilo, potem pa je sledila vecerja, ki sva jo narocila za 20k (tako to gre v tem GH): juhica, neki mesni polpeti (dont know, dont ask), sticky rice in bananice. Skupaj z nama sta jedla se dva tipa, Anglez in Irec, ki sicer ucita na Kitajskem, zdaj pa imata pocitnice, in smo se zaklepetali pozno v noc. Kar je bilo do pol desetih.
Advertisement
Tot: 0.397s; Tpl: 0.011s; cc: 21; qc: 85; dbt: 0.1713s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb