Cas za slapove, dve

---

Spet ob 6.30 auf, pakiranje in progress, zajtrk v nasem GH (v takih vasicah lahko na street food pozabimo, ker ni ulic), spet papaya shake za 5k in sticky rice za 5k in lao green tea za 2k in vroca cokolada priceless. Odpeskala sva do glavne ceste (skrtice! ne, bil je lep jutranji sprehod), tokrat po drugi strani, in cakala na prevoz za naprej, hotela sva v Paksong, ki je na drugi strani platoja. Kmalu je prisel bus in naju zategnil/nategnil za par km za 10k do Ban Baenga, tam pa smo tudi skoraj takoj sedli na songthaew do Tha Taenga. Cesta je bila neasfaltirana. Za nami se je dvigal mt. Everest prahu, invazija rdece nesnage pa je bila tudi not. Ker sem sedela na najboljsi poziciji, sem fasala najvec prahu. Jebiga, desi se. Tako da bi se lahko po par km voznje komor zakamuflirala med stransko rastje. Ce smo ravno pri tem, vozili smo se mimo stevilnih kavnih plantaz, saj je, kot sem rekla, Bolaven poleg slapov in kaksnih zivalskih vrst znan tudi po tem pijaci. Zanimivo: kavne bunkice so najprej rdece, na koncu pa iz njih dobis omamno diseco pijaco.
Po kaksnih 45 min voznje in 17 pljunkih peska kasneje (in 15k na osebo) sva v Tha Thaengu prestopila na bus za Paksong. Cesta je bila spet asfaltna in posedli so me zraven enega fantica. Ko sem za silo spucala prah s sebe, sva se zacela druzno nasmihati in ni trajalo dolgo, preden mi je ponudil eno bananico, ki jih je cel sop nosil s sabo. Thanks! Bile so odlicne. Kasneje je eno ponudil se Andreju in prijateljstvo je bilo na visku.
Izbacili so naju v Paksongu in po navodilih LPja sva nasla guesthouse. NAsproti so bile lokalne restavracije (kar je itak tu vsaka bajta), tako da sva kar zavila na eno juhico (jaz) za 8k in nudlne (Andrej) za 10k. Ura: poldne.
Sla sva nazaj do glavne ceste in zastopala songthaew za 10k do prvega famoznega slapa Tat Yuang. Spet sva se tja sprehodila do prestevilnih kavnih plantaz, prehitevali so naju kombiji s tajskimi turisti (baje je to njihov naj turisticni spot). Ob vstopu sva vplacala 5k vstopnine in sla do slapa. Najprej sva ga gledala zvrha - dejansko, forget security in Lao! - potem pa iz sredine in od spodaj. Res impresivno! In prsece.
V LP je pisalo, da to ta drugega, glavnega, Tat Fana, vodi 45min trail, zato sva ga poiskala in se odpravila po presceni gorski stezici. Skozi totalno dzunglo! V stilu Tarzana (in neizogibno tudi Jane) sva se prebijala skozi kavne gozdove, si podajala kacje zavite korenine, ki so nama sluzile za oporo med sestopanjem, srecevala termite in odganjala komarje. Trekking all over again!
Prisla sva do razpotja. Andrej je sel v izvidnico, in ko je prisel nazaj, je porocal, da je na vrhu Tat Fana - ki meri 120m v globino!!!!! - srecal enega tipa, ki je zatrdil, da je pot OK. Sla sva torej oba do tja in tip, American, potetoviran, popiercan, do pasu gol in v japankah, je dejansko skakal po vhu pecine in ves navdusen fotkal brezno. Potem si je na robu pecine nonsalantno prizgal cigaret in uzival v razlgedu. Car.
Do vrha, kjer je resort in vidikovac, res ni bilo vec dalec. Razgled pa je spektakularen, slapa se do tal sploh ne vidi, tako je ogromen. Andrej se je sel se malo dlje zgubljati po potkah, jaz pa na WC. Ko sem se pucala in se pogledala v ogledalo, sem bila v fris rjava kot pirati s Karibov. Zaradi peska, seveda. Zribala sem si ga s sebe kar s prilozeno viledo (ne s frisa, z ostalih delov telesa, pac).
V kaficu sem ravno pila ananas-banana shake, ko je prisel nazaj Andrej. Pes sva jo mahnila do main road in se vmes ustavila na turisticnih stantih, kjer so tudi prodajali kofe. Za 2k sem spet pila to genialno pijaco. Hodila sva po cesti nazaj proti Paksongu in po kaksnem km ujagala songthaew za isto 10k. Odlozil naju je - itak! - pred marketom. In jasna stvar sva zaruzila not. Spet en povsem fenomenalen mikrokozmus ... Scena in pol, spet marsikaj za pofotkat, kupila sem ultra poceni bananice, cel sop za 2k, pa lubenico za 5k, pa se neko cure-all home medicine zadevo za namazat na moje podplutbe - pa da vidimo, ce kaj pomaga! Sla sva se na nek stant s tekstilom in probavala njihove kapice (in crkavala od smeha), s katerimi se zascitijo pred vetrom in prahom. Andrej je celo kupil en klobuk, kar je zelo smotrn nakup, glede na to da se bo na svojem drugem obisku Laosa pojal po backtrack potkah. Dobra nalozba za te vozne razmere.
Nazaj v GH, pod tus (beri: krtacenje), cez cesto spet na nudlne. Bila je ze tema, sesta ura zvecer. Niso naju ravno smirglali, ker so bili prevec zatopljeni v DVD koncerta neke BLAZO popularne (tajske?) pop rock skupine, nato pa telenovele. Zato sva sla nazaj v GH, brala knjigo, si privoscila se en hot chocolate (ja, ze drugi danes, razvrat), potem ko sva si od gazdarice sposodila termosko in dve salci. Je kar sedla, glede na to, da je na planoti spet malce hladneje, 18 stopinj.

---

Photos

Coffee!
From this to one of the best drinks there ever was.

Tat Yuang
Kic se nadaljuje

Johnny Depp skintone
Dirty as a pirate. And handicapped, to boot.

Rega rega
Zive ali posusene, zabe Azijcem zmeraj teknejo.