Advertisement
Published: February 21st 2009
Zbudili sva se v soncno jutro in se po spraznenju vcerajsnjih zalog bananic, rambutana in mandarin podali na lov za frustkom. Pot naju je kar spontano zanesla na market in tam sva zajagali zanimive zadeve: sticky rice s kokosom, nekaj drugega s kokosom, nekaj tretjega s kokosom - in Madzarko, poroceno z Balinezerjem, s katerim ima tudi otroka. Zgodilo se je namrec, da se mi je zahotelo caja, in videla sem omenjeno belko med samimi lokalci, kar mi je reklo: to pa bo nekaj. In je bilo res, narocila sem caj, zanj placala zgolj 1000 rupij, kar je 0,10 USD, in izvedeli sva zraven se marsikaj zanimivega: da je ona sem prisla na studijsko izmenjavo (menda so na tak nacin tu tudi Slovenci - le kateri faks nase drzave ima izmenjavo z Balijem!??!?!), se zaljubila, ostala in sedaj fura nek painting job blizu Ubuda.
Sonce je pripekalo in okoli enajste ure (easy going lifestyle nama sede) sva se odpravili na nek tailored walk by Lonely Planet. Hodili sva po eni izmed glavnih ulic, ki je bila kar motorizirana, potem pa skrenili na manj prometne ulice in ulicice, se vzpenjali, spuscali, pozdravljali mahajoce lokalce (mimogrede: tipi tukaj po vizualni lepoti skorajda pridejo
Rice rice baby
We all went green!blizu Kmerom, tako da ... cestitka!), preckali kaksen se nedograjen most, fotkali rizeva polja galore ... Teh rizevih polj je res milijon; vsako ima riz v drugacni obliki, na nekaterih je na vrhuncu, drugod so ga se pozeli, spet drugje komaj posadili ... Zanimivo. Pa tudi oblike polj so drugacne kot v Indokini, bolj terasaste so in predvsem bolj zelene.
Prisli sva v vasico Gajang in zacelo je dezevati. Nato pa liti. Zasedeli sva se najprej pri eni zenici in tam zobali bananice in ostale zadeve, ki sva jih nalovili zjutraj na zajtrku in na bliznjem marketu, kamor sva zaruzili se pred nalivom. Potem, po kaksni uri sedenja pod streho, sva se premaknili naprej, kjer sva totalno med lokalci jedli kosilo. Stos je bil v tem, da sem vse ostale videla, kako nosijo neke take away vrecke z juzno, zato sem seveda vklopila svoj kulinaricni radar in se pozanimala, kje se cmarijo zadeve. Vzela sem en gado gado, ki je by default vegetarijanski, ampak ga vsak dela malo drugace: ta tukaj je imel kose fried ricea (ze narejenga), sojine kalcke, obilo peanut sauca, neke druge zacimbice in brez cilija. Cena je bila tudi okusna: 3000 rupij oz. $0,3.
Za vogalom
Rice paddies
Zeleno, ki te ljubim zeleno ... sva vzeli se neke druge tofu-like zadeve in se premaknili do enega templja. Ker je ravno spet zacelo nekaj skropiti, sva se na hitro skidali in spet zalutali nekam med domacine, ker sva hoteli ubrati "drugo pot" do glavne ceste. Pospesili sva korak po ze razmoceni zemlji in pohiteli iskat zavetje v sosednji bajti, ki je bila - kakopak - spet en tempelj. Res je zacelo padati in pomikali sva se cedalje bolj proti notranjosti, kajti tudi na robu je bilo ze toliko spricanja, da sva bili namoceni. Vmes naju je celo nasel nek lokalc, da se morava obleci v sarong, kajti brez njega se v tempju ne spodobi biti. Ni panike. Vsaj vprasal naju ni, ali menstruirava.
In tako sva tam vedrili kar debelo uro. Z neba je nalivalo in nalivalo, vsake toliko casa celo zagrmelo, lokalci v templju pa se niso pustili motiti in so tudi v meteornih vodah pred vhod teplja nastavljali posodice cascenja in skropili s sveto vodo. Very nice.
Potem, po uri in pol torej, sva sli dalje. Voda je drla z vseh strani, rizeve terase so bile spremenjene v ogromne bazene s slapovi, ampak zivljenje je teklo dalje in verjamem, da sva bili edini,
ki sva se cudili nad mocjo narave in hipno spreobrnitvijo v uteceno normalnost. Mimo naju se je seveda sprehodila tudi prikolica s kuhano koruzo in pojedli sva kar dve - itak, Azija je kraj, kjer hrana pride k tebi.
Na poti nazaj v Ubud sva sli se v Elephant cave, kar je malo zavajajoce ime, saj na Baliju nikoli ni bilo slonov (ceprav ponujajo nekje tukaj tudi elephant trekking in rajnki Steve Irwin je menda izjavil, kot ga citirajo, da je to the best elephant park in the world - ja ja, seveda, cestitka). Gre za neko jamo s hindu kipci noter, pa nekim bazenom spredaj, pa se enim kao budisticnim tepeljckom in drevesom z zanimivo spletenimi koreninami v ozadju - skratka, za 6000 rupij sva dobili nic kaj fascinantnega, sva bili pa spet obleceni v sarong. In spet brez vprasanj o menstruaciji - najbrz so predvidevali, da smo si uviedvni turisti prebrali napise pred vhodom v tempelj, kjer so doticne restrikcije jasno in glasno zapisane.
Do Ubuda je bilo potem kar se nekaj casa hoda in vmes je spet zacelo dezevati, ampak na sreco skoraj pred najinim guesthouseom. Tam sva se malo relaksirali, ura je bila za cez sesto
popoldne, z gazdatom pa sva se tudi zmenili, da za jutri narociva zajtrk, ki naju bo prisel samo 10 tisoc (en dolar) vec - za prvi dan bova torej placali 50, za drugega pa 60 tisoc. "V redu, v redu," je skorajda zasepetal, "ampak ne govorita tega prevec naglas - vajina soseda placujeta za sobo 120 tisoc rupij." Zarota in pol! Stari nama je bil vsec, zato sva ga vprasali, ali ima tudi kaksnega drajverja na zalogi, da naju jutri malo fura okol po severu in odlozi v Lovini. Seveda jih je imel, celo dva, in vse se bomo zmenili jutri za zajtrk. Racunamo na good price, seveda.
Sli sva na nocni obhod in moram reci, da je Ubud mar mrtvo mesto oz. vas, ko pade mrak. Veliko stacun in kaficev je zaprtih, sibajo sto na uro le njihovi dance showi, drugace pa je bolj nerazsvetljeno. Ampak najbrz ima low season kaj veze.
Spremili sva se en mix fruit juice za 5000 (pol dolarja) - najprej enega, nato sva narocili se enega (kar je dobru, nej slabu), potem pa se je vecer pocasi zakljucil.
Advertisement
Tot: 0.069s; Tpl: 0.011s; cc: 8; qc: 23; dbt: 0.0507s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
