Advertisement
Published: February 22nd 2009
Frustk
Mmmmmm, pandan banana pancake!Zjutraj sva torej ujagali zajtrk kar v guesthouseu, ker 1) se nama je mudlo naprej, 2) je bil samo 5000 rupij na osebo in 3) tu ni bas nekega street fooda. Ampak zajtrk, kot se sika: banana pancake, skleda sadja in caj. Nicht schlecht! Mimo je prijadral najin drajver in zmenili smo se, da se do Lovine (na severu Balija) z vmesnimi postanki zafuramo za 38.000 rupij (38 USD). Pa pojdimo!
Strpal naju je v uber fancy avto (Suzuki APV, za poznavalce) in najprej smo se ustavili kar cez pet mintuk (mimogrede smo srecali se sefeta, ki ima druge bungalove na Monkey Forest Road), da sva skocili na market. Treba se je bilo oboroziti s sadjem in nekim predvcerajsnjim nenakupljenim nakitom, in ker sva blazno ucinkoviti, sva res porabili samo pet minut. Potem pa naprej.
Peljali smo se mimo tisoc in enega rizevega polja, da je bilo ze kar kicasto. Naredili smo obvoz skozi vas Petulu, kjer gnezdijo horde capelj, in res so v izjemnih stevilkah bingljale na palmah in ustvarjale neverjeten razgled.
Najin drajver Wayan nama je razlozil marsikatero balinezersko zagonetko. Ker povsod visijo plakati za volitve, naju je zanimalo tolmacenje imen. Veliko moskih se imenuje I Made (pa ne
Our humble guesthouse
In the midst of it all kot v anglescini), I to in ono, pri cemer I pomeni moski oz. gospod, za zenske pa je sorodno pred-ime Ni. Naslednja beseda v verigi (npr. Made) pomeni, kateri otrok je ta clovek v familiji. In tako dalje.
Izvedeli sva tudi, da zelena barva pri raznih pecivih in kolackih izvira iz pandana (rastlina, ki mi jo je Paul na Bruneju predstavil kot must-try) - mater!!! Stalno sem mislila, da je za zelenilo kriv kokos (pa mi ni bilo cisto jasno, kako), ker so bile vedno zelene zadeve iz kokosa, ampak ocitno sta padnan in kokos ultra dober par, tako da ju vedno miksajo.
Bali 90 % prihodkov dobi iz turizma, je povedl Wayan. Po teroristicnih napadih leta 2002 in 2005 je turizem drasticno upadel, tako da so lokalci kar gagali. Zdaj je menda tako, kot je bilo nekoc. Ampak pred 20 leti - Wayam je star 28 let - je bilo pa menda zelo drugace, precej manj turisticno. Tudi on je pocel druge stvari, preden je postal staff najinega guesthousea: saril je po rizevih poljih in skrbel za to zeleno zlato.
Peljali smo se mimo Cekinga in Tegallanga, vasic, ki slovijo po handicraft izdelkih. Tem ni bilo konca ne kraja,
saj se prodajalne menda vlecejo 15 km in res se mi je zdelo, da je pretekla cela vecnost, da okoli mene niso bili vec stanti z lesenimi izdelki, skledami, mobili in podobnimi umetninami (ki bi jih vse pokupila, ce bi imela kam dati). Ce bi se hoteli kje ustaviti, pa se nisva, ni bilo problema. "You enjoy your time, we can stop anywhere!" je bil predan Wayan.
UStavili smo se v templju Pura Tirta Empul v Tampaksiringu in ... bilo je neverjetno dozivetje. Gre za tempelj z vec koriti, v katerih so nastimane pipe. Voda, ki tece iz njih, je za hindujce sveta in te ocisti in vsi so se v njej kopali oz. se nastavljali pod omenjenimi pipami, da bi doziveli purifikacijo. PRed tem so seveda vestno molili, se priklanjali, sklepali roke, darovali rozice .... Res nor prizor. V sosednjem prostoru , torej ne v vodi, sva naleteli tudi na dve verni belki - najbrz kaksni taki a la vcerajsnja Madzarka.
Zadrzali sva se kar kaksn uro, ampak Wayanu nu bilo panike. Naslednji stop je bil kafic, saj tu namrec sadijo kavo, kjer smo kar zastonj degustirali Bali kavo, ginseng kavo, kakav, ingver caj in lemongrass caj (feels like
Laos!). Se pred tem je Wayan kratko botanicno predavanje in nama pokazal rastline kakava (!!!!), tapioke, ginsenga, snakeskin fruit, cilija ipd. Bali kava je res dobra, se Polonca jo je pila in pohvalila! Cestitka. V kaficu imajo tudi posebno kavo, imenovano Luwak coffee: to pridobivajo iz, hm, iztrebkov zivali Luwak, ki je nekaksen gozdni pes / mutirana opica / lisica (tamo tamo), ki pac ve, kaj je dobro in kaj ne, ljudje pa potem nimajo vec veliko dela. In videli sva, kako se prazi kava - eden najlepsih vonjev ...
Zadnji postanek je bilo jezero in vulkan Batur. Z roba kraterja se vidi prostrana dolina, ki jo je nekoc naredil menda ne vec aktivni vulkan (unlike Bromo on Java, which has become kinda active lately, or so they say). Res impresivno. Z ulice sva zajagali neko peceno koruzo, potem pa naju je Wayan zategnil na drug rob kotline, kjer so - seveda - nasajene restavracije z ubijalskim razgledom na vso to magijo narave. Medtem ko sva sli midve na bife, je sel Wayan v restavracijo za soferje. In to je to na Baliju: si package tourist, pa ce to hoces ali ne. Neko samostojno potovanje a la Laos ni mozno,
ker pac ni. In ko sem za 73 tisoc ($7) mlatila vse zivo v restavraciji - od springrolls, riza in nudlnov do Bali satay, tofuja in papaje galore - si nisem mogla kaj, da mi ne bi bilo malce bedno. Vse naokoli mene belci ali Japonci (gotta love them) in ultra prijazen staff, samo ... Razgled je res izjemen in spektakularen; obcutja pa pac nekako ne.
Ko sva tako jedli ze tretji kroznik vsega boga, je zacelo dezevati. OBlaki so se zanimivo kotalili nad kraterjem in kar naenkrat se je klobcic preobrazil v ogromno svinceno gmoto, ki se je zacela cedajle bolj trgati. Ko zunanje strehice niso vec zdrzale, sva zdirjali v glavno restavracijo in kmalu poiskali Wayana in odsli.
V Lovino smo prispeli okoli petih popoldne in res je manj dezevalo, kot je napovedal drajver. Poiskali sva nek guesthouse in nasli se najbolj ugodnega za 80 tisoc z zajtrkom in hladno vodo, a tudi bazenom (ceprav to ni bila prioriteta - pac znasel se je na ponudbi). Wayanu sva na koncu placali 400 tisoc, ker je bil res car, potem pa sva se podali raziskovati Lovino.
Sli sva malo naokoli, vmes mi je celo uspelo kupiti ene fisherman gate,
ki jih poskusam ze celo ptovanje (cestitka!!!), in prisli do plaze. Pesek je zanimiv, crn vulkanski in poln koralic in skoljk. In drugega sranja, kar je po nalivu pricakovano.
Kaj bo jutri, se pustimo presenetiti ...
Advertisement
Tot: 0.459s; Tpl: 0.027s; cc: 16; qc: 83; dbt: 0.1981s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb
