Mojstrstvo v dilanju

---

Zjutraj sva se seveda najprej odpravili na market. Nisva bili cisto prepricani, kje je dnevni market, zato sva kar zavile na plac od nocnega - in zadeli v polno! Takoj za night marketom se je namrec bohotil dostojno velik daily market. Nagrabili sva si mandarine, rambutane, zeleno papajo (ki se je kasneje izkazala za napako, ker zelena se namrec rabi za solato, oranzna pa za uzitek), jaz tudi sticky rice s kokosom (!!) in tiste male kokosove palacinkice (!!! - sicer niso bile tako odlicne kot na Tajskem, ali jebiga), bananice, jaz se neko sojo ... vse zacinjeno z veliko dilanja in pregovarjanja. Cene so priblizno naslednje: sop bananic se zacne pri 20 tisoc in se zdilamo za na 5 tisoc, kila rambutana je bila bojda 10 tisoc, kila mandarin 5000 po dilanju - in tako dalje. Skratka, vse nekje med nekaj deset centov USD in enim dolarjem na kilo. V koliksni meri so naju nategnili, ostaja neznanka, ampak bili smo vsi zadovoljni - good for you, good for me, kot radi recejo Azijci.
Zajtrk sva korektno in konkretno pospravili pred guesthouseom, potem pa na lov za taksijem do Ubuda. Itak nama ni bilo treba narediti vec kot pet korakov, ko so naju ze napadali z vseh strani hello miss you need taxi. Vceraj sva se pozanimali, da je tourist shuttle bus do tja 40 tisoc na osebo, torej vse, kar je manj, je v redu. Tako sva zahakljali enega, prvega, ki naju je bil pripravljen peljati v eno uro oddaljeni Ubud za 70 tisoc. In smo sli: z bemotom, kar je lokalna varianta "javnega" prevoza, gre pa za minivane, v najinem primeru je bil not nastiman tako kot songthaew, torej z dvema klopema, in svet je bil takoj lepsi! (spomin na Indokino pac nikoli ne razocara)
Voznik naju je skipal na ulici, ki jo je priporocila Mankica, vzhodno od centra. Zdelo se nama je, kot da sploh nismo zapustili Sanurja, saj je bila pot bolj ali manj stalno poseljena, vsake toliko casa so jo presekala cvetoca rizeva polja. In tudi Ubud, potem ko sva iskali guesthouse, se je izkazal za podobno grajen kot Sanur: tempelj pri templju oz. vsaj taka je bila arhitektura. Tudi najin guesthouse - sobo sva dobili za 50 tisoc po dilanju ($5) - je bil kot usred nekega tempeljskega gozda, nekako tako, kot da bi namesto dreves nasadil skulpturice in figurice, namesto njih pa rastje - vsaj tako je bilo razmerje med zelenim in opecnatim, kamnitim, mahastim. Izjemno zanimivo. In poceni.
Po krajsem premoru sva se podali na obhod. Do glavne ulice, imenovane Monkey Forest Road, je bilo treba iti na sever, zaviti zahodno in nato nazaj na jug - najina ulica je namrec vzporedna. Ze ko sva hodili proti gor, nisva mogli ne-opaziti vseh cudovitih stvari, ki so tukaj naprodaj. Ni kaj, Bali je meka za turizem, vsaka stacuna ponuja vse, kar si lahko zazelis, od tatujev do nakita, cunj, cevljev in kulinaricnih dobrot.
Ko sva zavili proti zahodu, sva zalutali na - market! Najprej sva se kot po nekih katakombah prerivali mimo sadja, zelenjave, mesa ind rugih susenih izdelkov, potem pa so se pred nama odprla nakupovalna nebesa. Market, da dol pades: vse mozno rocnih izdelkov, cunj, zacimb, nakita, pohistva, okraskov, obeskov, spominkov ... in prav vse izjemno lepo, nic kicasto ... ni kaj, Balinezerji so res mojstri manualne obrti in kombiniranja materialov. Seveda se nisva mogli upreti lokalnim carom, tako da sva kar zajeten kos casa preziveli med vsemi temi fascinantnostmi. Ce sva se dilali zjutraj na marketu, potem bi po tej seansi lahko predavali o zbijanju cen in pogajanju: npr. eno oblekico sva s 120 zbili na 40, nek koledarcic s 25 na 7 tisoc in tako dalje - seveda so naju tako ali tako nategnili, ampak good for you, good for me in vse je v redu. Vmes sem Polono zvlekla k edinemu ulicnemu prodajalcu hrane (kje je Tajska, ko jo rabis?!), kjer sva za 5000 jedli nek rizev porridge s tofujem, peanutsi, cebulico in se nekimi drugimi zadevami, ki jim ne vem imena ne izvora.
Po marketu sva res zavili na ta pravo, glavno cesto in si na poti do Sacred Monkey Foret Sanctuary oz. Mandala Wisata Wenara Wana privoscili se en mangosteen juice oz. lassi za nkatere (=jaz). Potem pa tale park, po LP jungle swamp, za kar sva izpljunili 15000 po osebi. Gre za park, v katerem je nekaj za hindujce svetih templjev, po njih pa se poja na tone opic. Pred vhodom prodajajo banane - buy banana for monkey, cheap, cheap - in mali clovecki ze hlastno cakajo, da se bodo lahko polastili cesa uzitnega. Zaradi tega ni priporocljivo, da imas s seboj kakrsno koli hrano, ker jo bodo zivali(ce) zavohale, tudi s plasticnimi flasami se ni igrati (nemoj se igat zivotom - itak). Nasvet sva upostevali, zato nisva niti nicesar kupili niti nic nisva imeli s seboj.
Prebili sva se do prvega templja (in se izognili vsem opicam!), kjer so nama zavezali okoli pasu sarong in se en pas. Vodnik pred templjem naju je vprasal, ali slucajno menstruirava, kajti v tem primeru nama bi bil vstop prepovedan. Za obe je bilo to vprasanje od kakrsnega koli tipa prvo (in negativno, zato sva sli not).
Hoteli sva se sprehoditi se do drugih templjev, kajti menda za ogled te stvari potrebujes par ur, pa ... pa sva spet prisli do drugega vhoda v park. Hm. Okej ocitno morava kam drugam. Ne? Ne. Kot kaze, je zadeva res miniaturna!
Sprehodili sva se se malo naokoli in zalutali na rizeva polja. Bilo je res lepo, sonce je zahajalo, riz pa je komajda vzklil. Bliznji lokalec nama je pojasnil, da je zetev vsake 4 mesece in da je ravno bila, tako da bo treba spet malo cakati. Eno polje (tam jih je bilo vsaj deset) menda na zetev prinese 50 kil riza. Se dobro, da jim raste tolikokrat letno ...
Od tam sva sli spet skozi Monkey Forest, ker je bilo uradnih ur ze konec in sva samo precili do glavne ulice, a sva potem odkrili se pot do nekega bath templja - and did we have luck! Mater, kaksen bazen, kaksna okolica, drevesa visoko visoko s koreninami, dolgimi in visecimi kot neke zavese, korenine pa take, da bi jih z bagrom komajda premaknil. Nekaj podobnega kot Angkor Wat!
Nazaj grede sva zaruzili se nekam na rizeva polja in ujeli ravno lokalke (same zenske), ko so spravljale to njihovo prehrambeno zlato, potem pa na vecerjo. Tu ni ravno street fooda, zato sva pac v to prisiljeni. Jedli pa sva gado gado (Polonca) in mie goreng, zraven pa papaya shake. Lep zakljucek vecera!

---

Photos

Market
Shopping galore

Lunch
Warung greets us ...

Rice paddies!
The first one we encountered

Just like the locals
Well, almost

Lokalac
Gotta love them

Monkey forest bath pond
Komodo attack!

Rice business
Random women handling the rice - awesome moment!

Le dinner
Mmmmmmmmmm

Comments

[p]

da ne bo pomote: ni me blo glih treba VLECT k prodajalcu hrane :D howgh