Za vse je enkrat prvic

---

Zjutraj sva torej pricakali Ketuta v najinem guesthouseu, frustkajoc, ker je prisel pol ure prezgodaj. Ni panike, tako ali tako sva mu naredili biznis, za katerega je bil pripravljen cakati, in ob devetih smo sli novim dogodivscinam naproti za 400 tisoc rupij oz. 40 USD. Tudi prav.
Najprej smo se ustavili v Pura Jaya Prana, kar menda pomeni tempelj lepih moskih (in naziv na Baliju ne bi mogel biti bolj na mestu). Ketut naju je vprasal, ce bi radi videli ceremonijo (ceremony - kar je tu vse v zvezi s templji), in pritrdili sva. Ampak nisva si predstavljali, da to pomeni, da bova sedli z njim pred tempelj, bili delezni zegnanja lokalnega zupnika, si nalimali riz na celo tko kot lokalci in pili neko sveto vodo!
Sledil je obisk war memoriala v Cekiku, in sicer v spomin bitki leta 1946, ko so Nizozemci spet hoteli zavzeti Bali, pa se domacini niso dali. Spomenik je jako zabaven, na vrhu ima namesto pricakovanega okraska (npr. krone) sidro, naokoli so naspicene puske in bambusove orozarske palice, vse to pa ti z velikim zanosom razlaga nek tip, vodic oz. oskrbnik spomenika. Najbrz je bil neizmerno vesel najinega obiska, saj jih je bilo te dni oz. ta teden oz. ta mesec bore malo, kot sva lahko ugotovili iz knjige vpisov.
Dalje: naredili smo obvoz skozi vasici Belinmbingsari in Palasari. Prva je znana po protestantski cerkvi, ki smo si jo ogledali samo od zunaj, druga pa - neverjetno - po ogromni, bizarno ogromni katoliski cerkvi. Katoliki na Baliju?! In to v taki velikosti??? Svasta! Se bolj svasta vse skupaj je bilo, da je bil na tem koncu Balija prvic tudi Ketut, tako da je bilo tudi za njega svojevrstno dozivetje. Sploh, ko smo imeli privat tour po THE cerkvi. Tako je, posebej za nas je nek oskrbnik (ki je prej svasal ograjo ali pa kosil travo, kdo bi vedel) odklenil backstage te cerkve in sprehodili smo se po ogromni dvorani in obcutek je bil prav bizaren, ne morem drugega reci. Katoliki na Baliju, vmes pa tiste njihove hindu marele in kitajski gong. Za namecek nas je oskrbnik odpeljal se na bliznji hribcek, kjer je postavljen velik kriz in se vecji kip Marije z Jezusom ("Oh, Romeo and Juliet!" je vzklinil Ketut), do njiju pa vodi pot mimo poslikav krizevega pota. In izza ograje je razgled na neskonca rizeva polja.
Peljali smo se mimo kakavovcev in rambutanov in drugega imenitnega rastja, se vmes zabili v leteco kokos (ki je menda prezivela) in naslednji vecji postanek je bilo mesto Negara. Po obisku bankomata sva Ketuta shecali, da smo sli spet na lokalni market, kjer so ga vsi muzajoce sprasevali, ce sva midve njegovi punci. Bad news: pokupili sva vse zivo. V prtljaznik smo nabasali mandarine (14 tisoc na kilo), mangosteene (10 tisoc na kilo), snakeskin fruit (4000 na kilo), dragon fruit (17 tisoc n kilo), neke sladkise, veckilsko papajo (cela za SAMO 4000!), en starejsi kokos (2000 na kos) in celo durian (8000 za kos), vmes pa sva spet zatezili za svez kokos, ki ga je Ketut spet spretno spremil, tako da sva po sistemu buy one get one free popili vso neskoncno tekocino in pohrustali vse belo meso.
We ate like there's no tomorrow. Kriza.
Naslednji pitstop: Pura Gede Perancak. Kar nekaj casa smo se hecali med rizevimi polji in cestnimi zavitki, ker Ketut tudi tu se ni bil nikoli in je veselo spraseval za pot. In imeli smo kaj videti: tempelj (ki ga prav za prav niti nisva toliko sljivili) je nasajen v nekem zalivcku, v katerem je bilo zasidranih nesteto neverjetnih ribiskih ladij. Bile so takih barv in oblik, da se mi je zdelo, kot da sem v nekem norem zabaviscnem parku ali pa vsaj na drugem planetu. Ludilo! (To je tudi ena izmed leitmotiv besed tega potovanja v dvoje, poleg cestitke, seveda.)
Usput smo se nekje ustavili na pumpi za wc in warungu cez cesto. Ketut je jedel riz z mesom ter spil kavo in caj, midve pa sva vsaka vzeli riz s tofujem, tempehom in nekimi drugimi sojinimi ploscicami in obe narocili repete. Za vse skupaj (najin drajver se je kar flegma pustil castiti) smo placali 25 tisoc rupij oz. dobra dva dolarja. Pohajkovanje z lokalci je neprecenljivo.
Zadnji postanem pred Medewijem je bil spet tempelj, tokrat Pura Rambut Siwi. Noro! Tempelj je nalozen na klifu, in tudi tokrat naju je bolj zanimala okolica. Nor razgled na rizeva polja, ki se zlijejo v neskoncno obalo, ki jo vztrajno lizejo dolgi valovi. Nikjer nikogar, razen nekaj lokalcev in kolonije mini rakovic, ki potonejo v pesek, cim se jim priblizas. Sprehodili oz. spustili sva se torej do plaze, kjer se nisva mogli nacuditi vsem lepotam tega kraja, ker se enostavno nizajo ena za drugo. Ni kaj, Bali je res lep kot iz pravljice.
Kmalu zatem smo prispeli v Medewi, baje raj za srface - in bolj kriza za ostale, saj v vasici ni nic. Gre samo za neko ulico vstran z glavne ceste, ob katerih je par hotelcicev, in to je to. Okej, pa se par warungov ob glavni cesti in konec. Poiskali sva nek hotel, originalno zvenec Hotel Medewi, kjer sva se zdilali za bolj svoh sobo za sto tisoc, odslovili Ketuta z obljubljenih zneskom (njega predhodna vztrajnost, da naju se jutri kam zategne, ne skrivnostno poniknila - najbrz naju je imel ze poln kufr, ker sva vedeli o Baliju vec kot on) in odprli poglavje durian.
Sedli sva v neko bar kucico next door, kjer ni bilo zive duse, samo napisi na stenah so pricali o preteklih veselih dogodkih v povezavi s srfanjem. Spet sva se torej odlocili, da sprobava durian, in spet sva skoraj izpljunili se ne dobro zauzito meso tega jako smrdecega sadeza. PA to ni res, kako lahko kdo to je? Na sreco je zraven patruljiral gazda hotela, ki je takoj poklical svojo zeno (?), ki je z veseljem odnesla durian. Naj bo vsaj nekdo vesel tega nakupa. V tolazbo sva potem zmlatili mangosteen, a ze kaj kmalu je najino veselje splahnelo, saj nama je manager prisel povedat, da je bilo z doticnim durianom ocitno nekaj narobe, kajti tudi njegovim se ni dopadel. Smola pa taka.
Nasmeh nama je nazaj narisal, kot naju je vprasal, ce bi zeleli iti na internet. Jasno, ampak ali ni najbliznji v Negari, pol ure voznje? Ne ne, menda je nek za vogalom, kilometer stran. Okej, sva rekli, pa pojdimo - stari je namrec ponudil prevoz s skuterjem. Hoteli sva iti kar obe z njim, pa je zazijal, da bo peljal eno po eno. Ni sans, sva se zasmejali, let's do it Asian way, in res smo se vsi trije odpeljali stiku z zunanjim svetom naproti.
Na zalost je bil prvi postanek bolj jalov, kajti racunalnik je bil tam menda pokvarjen. Nic hudega, to je vendar Azija in za vse se najde resitev; in tako smo se odpeljali se kaksen kilometer dalje na vzhod do mesteca Pekutatan - mimogrede, sploh ni omenjen v LP-ju, pa je ogromen, ima celo kar nekaj bankomatov!!! - do nekega fancy hotela Puri Dajuma. Res so imeli racunalnik, ampak internet je bil takooooooooooooooooooooo pocaaaaaaaaaaaaaaseeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeen, da je dobesedno pol ure odpiral Gmail, pa se potem ga ni hotel odpreti. Kriza. Najine drajver se je vmes nekam odpeljal, midve pa sva besneli nad ne-povezavo in nad dezjem, ki se je vmes seveda tudi vsul. Na sreco nama je druzbo delal res prisrcen receptor, ki nama je zaupal marsikateri detajl balijskega zivljenja - koliko stane bemo do Denpasarja, koliko morajo podkupiti uradnike, da dobijo sluzbo na jahti v Italiji (4000 dolarjev baje), da se veliki gecko vedno oglasa v lihem stevilu vzklikov ipd.
Placali sva mastne denarce za nic in se odpeljali domov z najinim gazdatom, saj je vmes ze nehalo dezevati. Tam sva mu lacali 15 tisoc za vse in pred vhodom naleteli na neke Svede, ki so se v sosednji bungalov skipali ravno, kos va midve odhajali "na net". Eden od njiju se je odlocil odcepiti in nama delati druzbo in tako sva sli spat ob pol enih, preden sva se sploh zavedli, koliko je ura.
Dan in pol!!!

---

Photos

A church!
Belimbingsari's weirdness

Inside the church
Palasari

What the ...
Holy Mary (and Romeo)

Is this for real?
Boats in Perancak

Like a playground
Fascinating fishing boats

Rice fields
Ketut stopped for a shot

Almost alone
Beach at the Pura Rambut Siwi

Who else
Us, again and again