Spet doma ...

---

Mislim, da sva z danasnjim zajtrkom postavili nov rekord. Kategorijo se iscem.
Za ogrevanje sem najprej morala spremiti mravlje iz svojega nahrbtnika, ker so ocitno nasle v njem nekaj, kar jih je neskoncno veselilo, mene pa ravno obratno. Ko sem premetala vse ven in not in nasla a ma nista, na kar bi se lahko napopale, sem svojo slabo voljo stopnjevala s tem, ko sem stvari metala spet nazaj not. Lovely.
Naslednji korak je bila cca petkilska papaja. Oci so bile velike in lakota tudi, tako da sva se je kar hlastno lotili. Kar dobro nama je slo! Vmes naju je zakacil gazda in nama namignil, da nama bo sedaj dobacil dva sveza kokosa direkt z dvorisca, kot smo ze zmenili vceraj. Ni minila minuta, ko se je od nekje vzel nek lokalec (sin?), splezal na palmico hitreje in spretneje od opice in na travo zabrisal dva kokosa. Gazda ju je lepo razcesnil, kot se sika, vanju zapicil slamici in ze sta bila na najini mizici na verandi pred sobo. Svasta. Nekako nisva bili prepricani, kam bova po papajini pozrtiji vse to spravili, ampak, neverjetno, prostor se je cudezno nasel, in to zelo hitro.
Spakirali sva se, nazrti do amena, odganjali lokalce, ki so nama ponujali prevoz v Ubud (novice se ocitno zelo hitro sirijo ali pa imajo stene usesa), in sli do glavne ceste. Takoj sva zahakljali enega bemota in za 20 tisoc za obe naju je peljal Denpasarju naproti. V bemotu pa tezka zajebancija z lokalci, v njem so sedeli par in njegova/njena mama, ki so se vracali domov z obiskovanja sedmih templjev na jugu in zahodu Balija. Svasta, ti Balinezerji so res versko blazni, ampak vseeno nimava obcutka, da bi bilo to motece. Ravno obratno.
Na Ubung terminal smo prispeli kaksni dve urici kasneje in zacela se je zabava. Seveda kot dve belki so naju obletavali z leve in desne in naju usmerjali v "pravo" vozilo za Ubud, a se nisva dali in sva sli na ta pravo postajo za modre mini bemote do Batubulana, kjer bi morali prestopiti na se enega bemota do Ubuda. Nekaj casa sva tam bingljali in se pregovarjali s soferji in tistimi, ki to niso, ampak zrihtajo prevoz vseeno, potem pa ugotovili, da z uradnim bemotom ne bo nic, ker deluje po sistemu gremo, ko se napolnimo, v tistem trenutku pa sva bili potnici samo midve. Preostalo nama je torej, da najameva nekaj svojega, se prej pa sva pozrli nekaj street tofuja in tempeha in bilo je izjemno okusno. Kot vsakic.
Nek rasta bemo diler nama je zrihtal prevoz do prej omenjenega Batubulana za 20 tisoc za obe, kar je bilo ipak prevec, ampak saj vemo: do I like it, do I have a choice? Odgovor na oboje je bil ne. Tam so naju spet kar hitro preusmerili na tokrat res javni bemo za Ubud in stari se je strinjal, da se do tja zapeljemo za 5000 na osebo. Cena je bila sindikalna in LP-ju primerna. Ampak seveda je tudi tu nastopil hec, ker ce ne bi bilo prevec idealno, da bi bilo res: nekje na 3/4 poti, ze v Ubud becirku, so spet nekaj napalamudili, da se morava presesti na drug bemo in spet placati 5000 na osebo, ker gre ta bemo v drugo smer in bla bla bla. I don't like it, I don't have a choice. In smo sli. Za vso prevoznisko zabavo sva torej dali 40 tisoc na osebo, ce bi najeli drajverja, pa bi naju prislo vsaj tristo tisoc. Cestitka.
Skipal naju je pred zeljeno ulico, Jalan Hanoman, ker sva hoteli kar v isti homestay kot ta privc, torej pred sestimi dnevi. Res sva se kar tam narisali in gazda naju je s sirokim nasmehom takoj prepoznal. "Same room?" se mu je zaiskril pogled. Of course! Same price? Also! Ah, feel like home.
Po kratki osvezitvi (ce je to v tem vremenu in predvsem sopari mogoce) sva sli spet po mestecu in staknili nos v to in ono stacunco, pa seveda pristali na marketu. Ubud ima res neko dobro avro, tako da nama ni bilo tezko zapraviti dolar na dolar za nujno potrebne home decor pi*darije. Vmes se je koncno ulilo, ker je tiscalo dol ze cel dan, in azil sva prikladno poiskali v bliznjem kaficu, kjer sva jedli in pili - konec koncev je od papajinega razvrata minilo ze vec kot osem ur (tofu in ostali vmesni prigrizki ne stejejo).
Dalje po mestu, vzdolz Monkey forest roada. Hoteli sva na cheap net na koncu Sacred Monkey Foresta, pa nama je pot presekala - masaza. Tako je, nisva se mogli upreti skusnjavi ponujanja te bozanske storitve in tako sva zavili z glavne ulice v mini masazni salon, kjer sta naju dve Balijki po domace masirali eno uro, in to za borih 65 tisoc rupij oz. 6 USD. Po koncu seanse sva se lahko se stusirali in popili ultra dober (in ultra sladek) ginger tea in poklepetali z najinima novima najboljsima prijateljica, kolikor nam je pac znanje anglescine dopuscalo.
Feels like home.
Z Balijem sva torej skoraj zakljucili, jutri naju caka se ekskurzija v Kuto, da vidiva to famozno mikroklimo med samimi srfaci in Avstralci, zvecer pa let v Surabajo, kjer naju pocaka couchsurferka Lupi. O temle otoku pod ekvatorjem lahko povem, da je nesporno neskoncno lep, ze skorajda kicasto privlacen, obenem pa tudi grozovito turisticen - kar malo sem na trnih, kaj vse me caka jutri. Skoda je, da se na racun zabave zamuja the real Bali, ki sva ga midve nasli na severu in zahodu. Ljudje so namrec neverjetno prijazni, iskreno dobrosrcni in neskodljivo saljivi, so nekaksni Kmeri z bolj drznimi salami in idejami o zivljenju. O pokrajini sploh ne bom zgubljala besed, saj so zeleno zelene rizeve terase najbrz zvezde vsaj enih top 10 sanj zivljenja vsakega posameznika. Kako pa se uporablja ali zlorablja turizem, pa sem ze pisala in ... se ne bom ponavljala.

---

Photos

Straight from the tree
We love the coconut boy