WElcome to Uganda

---

Pa sva tu! Ne bi si mislila, da bom kdaj to napisala. Ampak sva.
Torej, najprej business class. Tisti Avstrijec se je znasel pred mano, se obrnil in zazijal: Ja kako sta pa vidve prisli sem?? Jaz sem karto dobil sele pred 15 minutami!! Hja, sem si mislila svoje in se mu samo kao socutno nasmehnila.
Gor pa: jedi z menija, razvajanje s sampanjci in robcki .. Ahhh. Kako to, da vedno dobim business class na najbolj obskurnih destinacijah?? Bo ze nekaj na tem - da se zavem, kaj lahko imam, in cenim to, kar ze imam oz. lahko dobim.
Brala sem casopis Saturday Nation. Na prvi strani je pisalo, da je predsednica EU Francija. Nise. Potem pa se citat iz enega clanka, ki sem ga vzela za sveto: Gratitude is a large part of humour. You have to believe in something bigger to see yourself as small as enough to laugh at. Kako je to res - kako bi sicer preziveli te drame z Mankico? Brez humorja ne. Res mora biti tam zgoraj nekaj, nekdo, ne vem, kdo ali kaj, da prenasa in prinasa vse tole, da imam moznost poceti vse, kar si res zelim, to videti, doziveti, okusiti, otipati, vse ... Ne da se opisati, nic se ne da primerjati s fascinacijo, ki te butne v obraz ob prvem stiku z drugacnim svetom, ki vendarle obstaja na istem planetu ...

Sicer pa:
Matr vola. Napisala sem ze cel roman, pa je crknil net. Sedaj se mi ne da vsega se enkrat.
Skratka, prisli sva, prtljaga tudi. Tukaj je enostavno noro - z dreves rastejo avokadi in jackfruiti, opice se sprehajajo kot pri nas macke. Noro, ne morem opisat. Bom jutir - RES me je tole zjezilo.

---