Just like an Empire

---

Zjutraj sem sla s Paulom, da me je spotoma v sluzbo zategnil do glavne ceste, kjer sem spet sedla na lokalni bus. Tokrat je bila neka druga linija, ki je pejlala vse naokoli, med drugim tudi mimo letalisca (ki je RES za vogalom in za tretjino Brnika - jap, tudi to je mozno), preden smo prisli spet v center. Sla sem na zajtrk v ze znani kafic Mekong, nekaj pojedla in popila (tokrat me zal ni nihce castil), potem pa novim dogodivscinam naproti.
Hotela sem v hotel Empire, zato sem sla na bus postajo, ker mimo menda pelje lokalni bus. Nategnili so me, da moram za pot placati dva dolarja in ne le enega, kolikor sicer stanejo voznje. Nekaj casa sem se se pogovarjala in pregovarjala, a so mi smejoci Indonezijci dali vedeti, da je to pac njihovo bojno polje, kjer sans za zmago za zunanje igralce ni.
Ko smo prispeli, je bilo hotel obsijan s cudovitim soncem. Sonce ... uh! Ojej! Kje je moja kapca?! Sranje, ocitno sem jo v vsej vnemi pozabila na busu. Panika! Zastopala sem prvi avto, ki je pridrvel mimo, in z nekim mitsubishijem z nekim poslovnezem za volanom sva kaksnih deset minut lovila bus. Meni je bilo nadvse grozno (tudi zaradi voznika), on pa je flegma odgovarjal, da no problem, no problem. Dohitela sva sicer en bus, vendar ni bil pravi, zato sem se vdala v usodo oz. v dejstvo, da pac iz tega ne bo nic, tako da me je zategnil nazaj v hotel. Ni mi preostalo drugega, kot da zatezim vratarju, ki je zavrtel nekaj stevilk in mi zagotovil, da me bo o vsem dogajanju obvescal. Sicer pa naj bi nov bus prisel ob 14.30. Fino. To je pomenilo, da sem imela dovolj casa, da si podrobneje ogledam tale razkos.
Noro. Marmor, kristal in zlato krasijo sprejemno dvorano, ki se v vec nadstropjih spaja z restavracijo, kaficem in saloncki. Po spustu za 80 m sem sla ven na vrtove in v sencki na klopci pojedla svoje take away bedno bedno kosilo za $2, ki sem ga nalovila prej v centru. Mimo so se sem in tja med hotelom in bazeni sprehajali zavaljeni belci in marljivi Indonezijci, jaz pa sem se (neuspesno) skusala zliti z okoljem.
Zaokrozila sem ob plazi do konca polotoka, obdanega z borovci in palmami. Zanimiva diseca kombinacija rastja se je mesala z vonjem in zvokom South China Sea, ki vozi tod mimo in obliva pesceno plazo.
Pozanimala sem se tudi za kopanje, kajti vsi ti bazencki in lezalniki so bili pac prevec mamljivi. Jebiga, kostalo bi me $12, ki pa jih nimam. Ugotovila sem, da nimam niti za kofe - ta tu stane celih $7! Malo sem se skusala narediti neumno in postavila podvprasanje, ali strezejo lokalno kavo kopi, pa mi je natakar odvrnil: "Tu nimamo lokalne kave, ampak Lavazzo, uvoz iz Italije." Hudica, pa sem mislila, da bom lahko pobegnila Zahodu!
Malo sem bingljala sem in tja in nekaj cez tri me je prijazni vratar prisel obvestiti, da je bus prisel. Super! Zalaufala sem do vhoda in tam je stal tisti vratar, ki je zavrtel telefon, z mojo GDB kapco. I love him! Seveda mu tega nisem povedala (islam, pac), ampak vesela sem bila pa vseeno ko radio.
Popoldne me je moja osebna taksi sluzba z imenom Paul zapeljala v Bukit Shahbanda park, kjer sva naredila pravi pravcati hike! Gor in dol med takimi potkami kot v Laosu, tako da sem samo cakala, kdaj bo iz kaksnega grmovja - oziroma dzungle - skocil ali Vinoy ali Sikham. "Tile potke niso dobro narejene, ker sultan tu se nikoli ni bil," pripoveduje Paul, ko sva ze skoraj nazaj pri avtu in se sprehajava po razlomljenem asfaltu. "Ce bi bil, bi se spedenali tip top. Tako kot so spedenali nas oddelek novembra, ko so v blizini nase stavbe odprli neko novo zgradbo in jo je prisel blagoslovit sultan, in ce bi ga slucajno zaneslo k nam, so namontirali klime. Prej smo pet let tezili, da bi jih dobili, pa nic! Vse kemikalije so se nam topile, sploh ni bilo mozno delati. Tako pa skoraj pride sultan in evo, vse se uredi," svet brunajske administracije razlaga Paul. Kaj vse bi bilo treba izboljsati, ljudstvo, predvsem v ruralnih okoljih (a ta sploh so tukaj?), sultanu poda na zanimiv nacin: ko se rokujejo z njim, mu v dlan stisnejo listek s predlogi, ki potem roma k bodyguardom, vcasih pa tudi k sultanu.
Sledil je ponovni obisk parka Jerudong playground. Mislila sva, da bo zastonj, ce se ne bova vozila po opustelih igralih (npr. avtocki za zabijanje), pa so nama hoteli zaracunati dolar po glavi in dolar po avtu samo zato, da bi bila tam. Razen naju ni bilo nikogar, stvar je opustosena. Bizarno.
Ustavila sva se nekje pri njegovih prijateljih, da je oddal neko zelenjavo, nato pa stopila dobesedno k sosedom na nudlne. Gazda je menda Kitajec, delovna sila pa Filipinke. Se celo Kitajci najemajo poceni delovno silo! Kitajci so baje tukaj kar dragi ...
Sla sva nazaj domov, vmes kupila se eno papajo in nekaj bananic zame za jutri, potem pa domov in ... pakiranje. Jutri torej picim navsezgodaj s trajektom v Kota Kinabalu! Pa bom spet v Maleziji za dva dni. Potem pa ... valentinovo v stilu!!!!

---

Photos

Think Empire
Big is the word

Soba z razgledom
Dining with a cause ... where the cause is money.

Underneath the sky
Is this heaven?

Comments

[Polona]

[e-mail]
=)))) Zadnji stavek: YOU GOT THAT RIGHT!!!! * * *