---

Kako sem osvojila najvisji vrh Avstralije.

Ponudila se mi je priloznost za obisk Kosciuszko national parka in podvig na istoimensko goro, ki je hkrati najvisja gora v Avstraliji. Prijazna Stajerka Zinka, ki ze vrsto let zivi v Canberri je bila moja sopotnica in vodnica. Po 18 km hoje sva osvojili Kosciuszko, ali 2.228 m visoko vzpetino, ki je po visini sleme Avstralije.

Po dveurni voznji proti jugo-zahodu sva se ustavili v majhnem podezeljskem mestecu Cooma, ki je bilo bojda v 60. letih prejsnjega stoletja zelo zivahno, ker so v blizini gradili jez za hidroelektrarno. Umetno jezero Jindabyne je napolnjeno in istoimensko naselje ob njem raste, Cooma pa umira. Vozili sva se ob jezeru in pocasi se je cesta zacela vzpenjati in ob cesti se je pojavila tabla z zemljevidom Kosciuszko National park, placali sva vstopnino in se zapleljali v park. Bolj kot sva pridobivali na nadmorski visini, bolj se je narava spreminjala. Trava je bila zelena in drevje je postajalo redkejse, prevladovalo je grmicevje in pisano cvetje, po pobocjih so tekli studenci in potoki in na pobocjih sva zagledali rozaste lise, ki so se kasneje izkazale za sneg, ki ga je obarval puscavski pesek, ki ga je prinesel veter. Vozili sva se mimo smucarskih sredisc, ki so poleti neobiskana, pozimi pa gotovo zelo zivahna: Smiggin Holes, Perisher Valley do Sharlotte Pass. Parkirali sva avto in pot pod noge. Imeli sva pohodne palice, ki jih Avstralci ne uporabljajo, imeli sva kapi s stresico in mrezico proti muham.

Hoja je bila prijetna, ker je rahlo pihal svez veter. Precili sva Snowy River in kmalu sva bili na sedlu Seaman’s Hut, kjer je zgrajena kamnita koca (po nase bivak) za zatocisce pohodnikom ob slabem vremenu. Tik pred zadnjim vsponom so zgradili se WC-je, ki sva jih preskusili, pa prek snezne zaplate in bili sva na vrhu. V primerjavi z vzponi v nasih gorah, je bil ta mala malice.

Za zakljucek dneva se prijetna vecerja pri Zinkinih prijateljih in Tajske zelenjavne rolice, ki jih je z ljubeznijo pripravila Ploy.

---